Ta je v Rotnikovi pisarni v Šoštanju že več dni čakala na podpis – usklajena s Francozi in njihovim »svetovalcem« Petrom Kotarjem, čigar podjetje je v TEŠ bedelo nad vsemi fazami postopka izbire dobavitelja. Snovalci projekta so želeli pri Vizjaku izvedeti, ali se je sprijaznil s porazom Siemensa, takrat dobro zapisanega pri SDS, na razpisu za dobavo opreme. Hkrati so iskali zeleno luč za podpis. Domnevno najglasnejši pri »masiranju« ministra so bili prav sindikalisti. Ti se pri Vizjaku niso pogajali za višje plače ali druge ugodnosti za zaposlene v energetiki, ampak so nastopali kot lobisti projekta, pri katerem so se po ugotovitvah preiskovalcev delili milijoni.

Pet let pozneje je energetski sindikat, ki ga zdaj vodi Branko Sevčnikar, spet na okopih. Tokrat poziva k ustavitvi reorganizacije finančno vse bolj izčrpanega HSE. Ta bi utegnil v prihodnjih letih pasti na kolena prav zaradi TEŠ6, za katerega so si pred leti tako goreče prizadevali sindikalisti. Da bo ironija popolna, je v nadzornem svetu TEŠ kot predstavnik zaposlenih nekaj mesecev bedel prav Sevčnikar, ki je še pred leti vladne pomisleke o potratnosti projekta označeval kot »veleizdajo«.

A spomin ima v Sloveniji kratko razpolovno dobo. Še ne tako dolgo tega je prvi energetski sindikalist po Rotnikovi zamenjavi novemu direktorju TEŠ za nekaj dni preprečil dostop do pisarne. Dvomimo, da je Sevčnikar velenjskim rudarjem, ki za slabih tisoč evrov na mesec nosijo zdravje naprodaj v jamo, v zadnjih dneh razložil, zakaj se je tako goreče boril za interese nekdanjega direktorja, ki je Dursu prijavil za dobre tri milijone evrov gotovine v sefu v Velenju. Sevčnikar si je zato izbral prikladnejšega sovražnika: »Ljubljano«, ki da ne zna prodati električne energije iz Šaleške doline. Ne glede na to, da bo njena cena tudi zaradi podražitev projekta TEŠ6, ki se sindikalistom v Rotnikovem času nikoli niso zdele sporne, še dlje od trenutne cene na trgu.

Bržčas ni daleč od resnice, da so v ozadju najnovejšega napada sindikatov širši interesni cilji. Prihodnji mesec bo imela vlada na mizi novo, šesto različico investicijskega programa za TEŠ6. Ta bo razkrila, kolikšno izgubo bo novi blok proizvajal ob začetku obratovanja. Za nov boj s politiko bo treba strniti vrste. Za to so se sindikati pripravljeni odreči celo šefa HSE Blaža Košoroka, pa četudi je ta šaleškemu lobiju domala v celoti prepustil upravljanje TEŠ6. A tudi Košorok je – kljub poslovnim povezavam Te-Tola, ki ga je nekoč vodil, s Kotarjem – zanje nevaren. Ne le, da izrazito dobro zaznava, kam pihajo (politični) vetrovi, ampak ve, kaj pomeni negativni denarni tok, ki naj bi ga holding ustvarjal od leta 2015 naprej.

Drži, da je ohranitev delovnih mest prednostna naloga vsakega sindikata. A ta v energetiki že več let ni le sindikat. Razvil se je v nekakšno (para)upravo v senci, ki postavlja in nastavlja direktorje, kroji odločitve države glede privatizacije, sodeluje v političnih igrah (izsiljevanje s podporo policijskemu sindikatu pri referendumu) in daje veto na poslovne odločitve. Košorokov umik, četudi začasen, HSE trajno spreminja v Slovenske železnice 2.0. Postal bo razvojno ohromljena skupina s večstomilijonskimi dolgovi, ki ji bodo predstavniki vsakokratne oblasti vsakič znova umetno podaljševali življenje in se o tem v vladnih sobanah pogovarjali s starimi znanci – sindikalisti.