Reševanje brodolomcev v Sredozemlju je vsaj toliko smiselno kot reševanje potopljenih bank. Vsekakor je bolj razumljivo. Vsakega centa, ki gre za reševanje bank, mi je iskreno žal, tako kot se neskončno veselim vsakič, ko slišim, da so italijanske ali malteške ladje obalne straže iz vode potegnile še žive brodolomce iz Afrike, Sirije ali Afganistana. Za to bi dal denar od svojega.

Zgodbe o dogodkih na morju, ki jih pripovedujejo preživeli na Lampedusi, vzbujajo grozo, ki te zajame, ko se spomniš industrije smrti, ki jo je leta 1995 v Srebrenici zgradila srbska vojska, ki je v treh dneh pobila osem tisoč Bošnjakov. Tega ne narediš samo z navdušenjem in dobro voljo. Za to delo potrebuješ disciplinirane desetine vzdržljivih klavcev, ki znajo organizirano rezati vratove, čete, ki vodijo žrtve pod nož, šoferje tovornjakov, ki odvažajo trupla, kopalnice za vojake v klavnici, buldožerje, da izkopljejo množične grobove, in kuharje, ki nahranijo vso to silno vojsko. Za uspešno opravljanje težaškega dela pa je ključen še en element. Potreben je konsenz družbe, iz katere vojaki izhajajo, da je takšno dejanje potrebno, koristno za skupnost in v skladu z vrednotami, ki jih družba priznava kot svoj temelj. Vojaško vodstvo potem naredi načrt, ki omogoči s čim manjšimi stroški pobiti in skriti čim večje število ljudi. Šele to da nehigieničnemu podjetju status vojnega grozodejstva, narejenega po vseh pravilih. Zato o Srebrenici nikoli ne bomo nehali govoriti in pisati. Če bomo o Srebrenici molčali, se bo ponovila. Prej ali slej se bo zgodila tudi nam.

In zgodila se je. Prav nam. Le da smo to pot na strani storilcev. Že misel na to je tako neprijetna, da bi tudi o njej najraje molčali. V zadnjih desetih letih se je v Sredozemlju po konservativnih zanesljivih ocenah utopilo vsaj devetnajst tisoč ljudi. Manj vsekakor ne, nekatere organizacije, ki spremljajo premike na morju, menijo, da jih je lahko tudi dvakrat več. Vendar je že devetnajst tisoč dovolj visoka številka.

Kako umrejo? Najpreprostejši način je, da v Libiji ali Tuniziji plačajo prevoz na stari razdrapani tihotapski ladji, ki se zaradi dotrajanosti ob prvi nevihti potopi in vsi utonejo. O njih običajno nič ne slišimo. Požreta jih morje in noč. Drugi način je, da srečno pridejo v bližino španske, italijanske ali grške obale in jih prevozniki pretovorijo na manjše čolne, pred obalo pa jih vržejo v morje, naj plavajo, če znajo. Moške, ki so izčrpani od poti čez Afriko, ženske, ki se jih oklepajo otroci, otroke. Kar pa zares vzbuja grozo, je možnost srečanja z vojaškimi in policijskimi patruljnimi ladjami. Ko prevozniki opazijo, da se jim približujejo ladje, potnike zmečejo v morje, odplujejo stran in se delajo, da so ribiči, ki so zašli. Njihove stranke takrat že jedo ribe. Od kapitana patruljnega čolna je odvisno, ali bo svojo ladjo obrnil v vode, od koder so ribiči prišli, in iskal ljudi v morju ali nadaljeval svojo pot. Ni mu treba. Večino tega se dogaja v mednarodnih vodah, ki so od vseh. V Sredozemskem morju je tako končalo življenje devetnajst tisoč ljudi, ki so v poti čez morje v Evropo videli edino možnost preživetja pred življenjem v Siriji sredi državljanske vojne ali so bežali pred bolj oddaljenimi konflikti.

Da se tisoči ljudi utopijo pred evropskimi obalami, mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Na obali severne Afrike morajo biti brezčutni lastniki ladij in njihovi kapitani. Položaj za njihovim hrbtom mora biti brezupen. Tam morajo zatajiti vse države in organizacije, ki bi lahko zaščitile civilno prebivalstvo, organizirale urejeno izseljevanje v države, ki imajo razdelano migracijsko politiko, ali investicije, ki bi jim omogočile delo. Migranti imajo za seboj socialno puščavo, pred seboj pa Sredozemsko morje in na drugi strani evropsko obalo s popolnoma kaotično in sovražno politiko do priseljencev. Preden pridejo do zbirnih centrov, ki so organizirani kot zapori za kriminalce, jih na morju čakajo ladje, ki jih usmerijo nazaj proti afriški obali, od koder poskusijo znova na še slabših ladjah. Evropa to delo z veseljem prepušča Italiji, ki je najbliže afriški obali, ali Malti, Grčiji, Cipru, Španiji. Letta ima popolnoma prav, da reševanje in oskrbovanje beguncev ni italijanski, ampak evropski problem. Ob slikah z Lampeduse dostojanstvo izgubljajo ne samo Italijani, ampak vsak evropski državljan, ki razume pomen te besede. Migranti so na slabšem. Oni izgubljajo življenja. Ob tem nastopi specifična evropska zadrega. Na kontinentu vlada konsenz, da to ni nič zares hudega in da se problem konča na Lampedusi, italijanskem otoku, ki je bliže Afriki kot kontinentalni Evropi.

Zaradi tega je treba misijo Triglava natančno definirati kot pomoč Italiji pri reševanju in oskrbovanju brodolomcev. Ne pa kot pomoč državam severne Evrope pri nadzorovanju morja in preprečevanju prihoda novih priseljencev evropske države. To lahko počnejo letalske sile, ki znajo bombardirati kateri koli cilj na svetu in zasesti katero koli državo. Mornarji Triglava bodo delali proti evropskemu konsenzu, da je potapljanje ladjic del evropske varnostne politike, begunci pa armada, ki hoče okupirati Evropo. Če jim uspe rešiti nekaj življenj, bodo veliki frajerji in jih bo treba sprejeti kot junake.

Moja vznemirjenost je tudi čisto osebna. Zdaj je čas poklanjanja duhovom prednikov, ki iščejo svoje grobove. Duh enega mojega prednika tava ob afriški obali na morju pred Tobrukom. Strica Edvarda so iz Gorice pred drugo svetovno vojno vpoklicali v italijansko vojno mornarico. Leta 1941 je bil na lahki križarki Alberto di Giussano, ki je vozila gorivo za Rommlova letala v afriški kampanji. Pri Cap Bonu je angleški rušilec Sikh torpediral križarko in jo potopil. Edvard je bil eden od 270 mornarjev, ki so se utopili in jih ni nihče nikoli pobral iz vode. Ni bil edini Slovenec med njimi. To morje nam je veliko bližje, kot se zdi. Mare Nostrum. Če je morje naše, so tudi trupla naša.