Sto kilometrov za zasavske otroke

Rad imam nove tekaške izzive. Ker sem malo posebne vrste človek, sem se odločil preteči 250 krogov na stadionu Rudar, to je 100 kilometrov. Ker sem že prej sodeloval pri humanitarnih projektih, menim, da je dobro, če se tak dogodek poveže s solidarnostjo, da ne izpostavljaš sebe, ampak hkrati narediš nekaj dobrega za druge. Prijatelj mi je dal kontakt Društva prijateljev mladine Trbovlje, kjer so bili takoj za akcijo in so prevzeli organizacijo. V Trbovljah je dosti socialno ogroženih družin. Trpijo pa predvsem otroci, ki ne morejo narediti nič. Zato sem se odločil, da naredimo to zanje. Če ne bomo pokazali povezanosti, nam ne bo nihče pomagal. Bo pa družine, ki jim bomo pomagali, izbral DPM Trbovlje in zaupam jim, da bodo izbrali prave.

Dogodek se bo začel ob 7. uri. Ker gre za 100 kilometrov in ker nisem hiter tekač, bo verjetno vse skupaj trajalo kakšnih 13 ur, tako da se v tem času ljudje pridružijo kot tekači, gledalci ali samo donatorji. Ni namreč namen, da vsak preteče po 30 krogov, bolj pomembno je, da podiram rekord in s tem privabim čim več ljudi, da se zbere čim več denarja. Sredstva lahko ljudje nakažejo na tekoči račun Društva prijateljev mladine Trbovlje, na stadionu pa bo prostovoljni prispevek znašal 5 evrov oziroma kolikor bodo obiskovalci sami želeli prispevati.

Tečem štiri leta. Začel sem, ker sem hotel izboljšati telesno pripravljenost in zdravstveno stanje. Včasih sem bil odvisen od trde droge in sem zaradi ropa pristal v zaporu. Tam sem bil skoraj pet let in v tem času sem bil povsem na tleh. Imel sem tudi shizofrenijo in ugotovil sem, da mi ne more pomagati nihče drug kot sam. Z voljo sem premagal droge, psihoze, cigarete in alkohol. Tudi ko sem prišel iz zapora, sem se uspešno vključil v družbo.

Morda bolj kot avtopsihoanaliza. Kot bivši zapornik sem imel veliko občutkov slabe vesti. Med tekom sem lahko pomiril svoje misli, rojevale so se mi nove, bolj zdrave ideje. Enako je tudi pri drugih športih, pri fitnesu ali plavanju.

Večino idej za te izzive dobim med samim tekom, ker se takrat veliko pogovarjam sam s sabo. Tako mi pade na misel kakšen ekstremen podvig. Podobno kot se nekdo odloči, da bo šel nabirat gobe, se jaz odločim, da bom šel teč sto kilometrov. O tem ne razglabljam preveč, samo grem.

Tako nekako (smeh).

Ne dam veliko na to. Oprema je po mojem mnenju precenjena. Bosi tek je denimo zdaj zelo priljubljen, stopala pri tem nimajo nobene opore in ni blaženja udarcev, bistvo je le v tem, da razdalje podaljšujemo postopoma. Preizkušal sem tudi več diet, od veganstva do samega mesa. Ko sem tekel 100 milj Istre, pa sem razmišljal o tem, da se preveč obremenjujem s tem, kaj bom jedel. Pomembna je raznovrstna prehrana. Ker nisem vrhunski športnik, mi tudi ni treba toliko paziti na to, kaj pojem. Raje pojem nekaj dobrega, četudi ni najbolj zdravo, samo da v tem uživam.

Najbolj ekstremni tek, ki sem se ga lotil tukaj, je bil tek na vse tri zasavske »tisočake«. Začel sem v centru Trbovelj in tekel na Kum, se vrnil v mesto in tekel na Planino, nato pa še na Mrzlico. Vse skupaj je trajalo 10 ur in 50 minut. V tem času sem premagal 75 kilometrov in 2300 metrov višinske razlike, pri čemer je bil najbolj naporen naklon klancev, še posebno na Kum.

Verjetno strah pred neuspehom. Če se nekaj odločim, ni pomembno, kaj se dogaja vmes, pomemben je samo cilj.

Delam tudi kot prostovoljec v društvu Up, ki pomaga odvisnikom. Ker sem šel sam skozi celoten proces, ravno zdaj pa tudi prebiram knjigo Pomen rekreativne vadbe v življenju odvisnika, ki so jo izdali na Fakulteti za šport, razmišljam, da bi to dvoje združil in zasvojence motiviral skozi šport. Pri športu se namreč naučiš vztrajnosti, discipline in premagovanja ovir, hkrati pa gojiš tudi socialne stike.

Za tekaškega ne vem, bo pa izziv, da bom v naslednjih treh tednih sploh lahko šel peš mimo stadiona (smeh). slo