Tomato Košir je tekmoval z 18 naslovnicami dnevnikovega Objektiva, ki so osvojile nagrado v kategoriji »Naslovnice«, hkrati pa tudi Veliko Brumnovo nagrado. Košir je z Objektivovimi naslovnicami že aprila osvojil prestižno oblikovalsko nagrado združenja ArtDirectorsClub v New Yorku.
V primerjavi obeh tekmovanj Košir meni, da je pri domačih prireditvah še nekaj prostora za izboljšave. »Nujno bi bilo, da se razstave preselijo še v druge prostore, v manj hermetične prostore, kot je galerija. Vsako leto dobim občutek, da vse galerije dobijo ozke skupine obiskovalcev, ki so že prepričane. Kar naprej prepričujejo že prepričane. Bienale bi moral doseči še druge javnosti – bodoče naročnike, prejemnike vidnih sporočil. Te razstave bi zato morale gostovati tudi v drugih prostorih, kot so banke, trgovski centri, promenade.«
Zakaj so Koširjeve oblikovalske stvaritve tako uspešne, sam težko presodi. Poudarja pa, da se pri svojem delu brezkompromisno drži načel, pri katerih ne popušča. »Spoštujem tako avtorske članke, če jih vizualno komuniciram, kot bralce. Naslovke Objektiva vsekakor dosegajo velik nabor publike in nikoli ne podcenjujem ne naročnika, ne končnega prejemnika.« Košir opaža, da se je v kulturo vidnih sporočil preveč vrasla nekakšna samocenzura oziroma podcenjevanje zmožnosti končnih odjemnikov.
Kontroverzna prenova s prehodom z zelene na rdečo barvo
Glede svojih stvaritev za Objektiv ocenjuje, da je s sodelovanjem z Dnevnikovim likovnim urednikom Samom Ačkom, vizualni komentar v dnevnem časopisju dobil nekakšno podobno vrednost kot pisani komentarji. »Še vedno je razmerje v prid pisanemu komentarju, vendar ravno zaradi našega truda, je možno to razmerje izboljšati v prid vizualizaciji,« ocenjuje Košir. Kot je povedal Ačko, pri časopisu vizualna podoba primarno organizira prostor, torej poskrbi, da se ljudje znajdejo, in naredi informacije ter vsebino bolj pregledno in lažje za branje. »Dnevnik je šel s svojo vizualno prenovo v tri smeri. Ena je bila ravno urejanje informacij, da so članki bolj berljivi, da se ločujejo med sabo, da so informacije bolj organizirane. Tukaj je šlo skratka za nekakšno čiščenje in izboljšanje servisnih informacij, od vremena do sporedov. Drugače je bilo treba tudi strukturirati samo vsebino, zanemarljiva pa ni niti identiteta časopisa,« pojasnjuje Dnevnikov likovni urednik, ki dodaja, da je bila verjetno najbolj kontroverzna odločitev Dnevnika pri prenovi prehod z zelene na rdečo barvo, ter sprememba logotipa, ampak to so vidnejše spremembe, ki pa nimajo povezave z vsebino.
Dnevnik se bo še naprej organsko spreminjal
Kot je povedal Ačko, se je vsebinska prenova v resnici zgodila že nekaj mesecev prej in je šlo torej kasneje predvsem za usklajevanje vsebine in podobe. Podoba je pomembna, ker daje vtis o časopisu. »Hoteli smo ustvariti vtis resnega, urejenega, premišljenega časopisa, ki informacije podaja uporabniku na transparenten način, kar pomeni, da je vsebina dobro berljiva, pregledna. Sodeč po odzivih je bila nekaterim prenova všeč drugim ne, ampak sedja je videti, kot da so se ljudje nove podobe navadili. »Večina ljudi prenovo dizajna razume kot to, kar vidijo, ampak menim, da so bile temeljne spremembe pri prenovi Dnevnika relativno nevidne. Ena je bila to, da smo rubrike postavili na redna mesta, drugo pa je bilo to, da smo ločili dnevnoinformativne, resne teme in na drugi strani zabavne in prostočasne teme, ter servisne informacije v dva snopiča,« pojasnjuje Ačko in dodaja, da je časopis sicer nagrado dobil tak kot je, ampak za razliko od prej se sedaj s časopisom ukvarjajo organsko, torej že celo leto dodajajo in ustvarjajo male popravke na osnovi odzivov bralcev in na osnovi napak, ki so jih sami opazili. »Časopis se odslej organsko prilagaja vsebini in potrebam redakcije tako da bomo mogoče čez leto dni Dnevnik videti drugače, ampak brez šokov, brez sprememb čez noč,« zaključuje.
Ryan Design
Slovenija po mnenju Koširja, na področju vizualnega komuniciranja postaja nekakšen nizkocenovni ponudnik storitev, neke vrste »Ryan Design«. Opaža namreč poplavo napačnih strateških odločitev, kamor spadata bolonjska reforma, ki je prepolovila študij tudi v njegovi stroki, ter razrast poučevanja Oblikovanje na vrsto drugih fakultet, ki niso oblikovalsko profilirane. Slednji študenti so deležni premajhnega vnosa znanja. »Pomanjkanje ur individualnega dela in pomanjkanje predmetov jim daje lažni občutek znanja in samozavest, ki pogosto ni zgrajena na realnih temeljih. Ne vedo, da ničesar ne vedo. Polizobraženi se tudi hitreje zatekajo v damping in postajajo nelojalna konkurenca tistim oblikovalcem, ki veliko več vlagajo v svoja znanja, procese ustvarjanja in preverjanja svojega dela,« pravi Košir.