Ta je že davno izginil v etru, nimam ga niti v bežnem spominu, predvidevam pa, da sem v duhu takratnega časa ob znamenitem »po Titu Tito« natrosil še kakšno o ohranitvi njegove dediščine, bratstva in enotnosti, samoupravljanja in še kaj podobnega. Ko sem pred dnevi sestavljal post mortem Titovi ženi Jovanki, me je prešinilo, koliko so se časi na tem balkanskem prostoru med dvema smrtima dejansko spremenili. Tudi če bi se lotil klasičnega »In memoriam« bi imel velike težave spisati o Jovankinem liku in delu kaj podobnega, kot sem, predvidevam, o njenem možu.

Če ste pomislili na ostro cenzuro, ki naj bi vladala pred dobrimi tremi desetletji, zdaj je pa ni, se globoko motite. Novinarsko delo (če odmislim računalniško tehnologijo) se ni bistveno spremenilo; od spremljanja dogodkov ter zbiranja in preverjanja informacij in virov do analiz in komentiranja teče po univerzalnih pravilih, čeprav ga zanaša na stranpoti. Pisati o človeku, ki ga osebno ne poznaš, čeprav še o tako javni osebi, je pač uporaba čim širše zbranih informacij in preverjanje virov. Verjetno ni treba posebej razlagati, kakšne informacije in (ne)verodostojni viri so mi bili na razpolago leta 1980 o Titu in kakšne so se mi pri brskanju po medmrežju in časopisni dokumentaciji skupaj z viri sestavljale dandanes o Jovanki.

Razumem prizadeto gospo iz rodu Budisavljevićevih, ki jo je zmotila moja bežna omemba Jovankine mačehe kot neprijazne. Nisem je poznal, nič ne vem o njej, njeni skrbi za Jovankini sestri, polsestro in bolnega očeta med drugo svetovno vojno. V zapisu ob Jovankini smrti sem jo omenil, ker se nekatera njena ravnanja povezujejo z izkušnjami iz najstniških let, a kot kaže bolj skozi govorice, kot dejstva. Ljudska pripovedovanja, če hočete, ta pa niso zgodovina, ampak miti.

Pa smo pri uvodoma omenjeni razliki. Če so bili miti pred tremi desetletji na Balkanu herojski, so zdaj tračarski in zato vse bolj tračarska postaja tudi tukajšnja polpretekla zgodovina, zdaj že skupaj z razpadom Jugoslavije oziroma osamosvojitvami njenih narodov. Novinarji smo tu žrtve in krivci, ko nasedamo informacijam in virom in jih razširjamo, a to je peza tega dinamičnega dela s stresnim časovnim tempom. Zaskrbljujoče je, ko tračarsko postane zgodovinopisje in o Jovanki (in Titu) se je to nakopičilo s podpisi resnih zgodovinarjev. Enigma Jovanka se z njeno smrtjo zato šele sestavlja, ne pa razvozlava. In s tem zapleta razumevanje še enega dela naše polpretekle zgodovine.