Projekt Back to the USA je pred tridesetimi leti vzpostavil temelje kasnejše formalne in konceptualne usmeritve skupine Irwin, kot so vprašanje originala in kopije, fenomen ideološke in nacionalne podstati umetnosti ter tako imenovani retro princip, ki označuje privzemanje obstoječih umetniških del kot način avtorskega izraza. Leta 1984 je skupina v avtorski maniri rekonstruirala istoimensko razstavo (Back to the USA), ki je na turneji po zahodni Evropi predstavljala zveneča nova imena tedanje newyorške scene. Na ponovljeni razstavi, ki zajema samo tista dela, ki so kljub efemerni zasnovi uspela kljubovati zobu časa ali pa jih je bilo mogoče tehnično reproducirati, so tako med drugim na ogled avtorske variacije lesorezov Michaela Bosmana, zgovorna dokumentacija izvornega dogodka in rekonstrukcije fotografij Cindy Sherman iz njenega zgodnjega obdobja, s katerimi avtorica svoje telo performativno umešča v arhetipske situacije in položaje, ki aludirajo na filmsko naracijo. Ob zvočni in vizualni kulisi skupine Borghesia so ti avtoportreti pravzaprav samostojno avtorsko delo (in ne kopija), ki iz specifične geopolitične in kulturne perspektive obravnava vprašanja identitete posameznika znotraj lastnega neposrednega okolja.
Največja tegoba tovrstnih rekonstrukcij (del ali razstav) pa je odsotnost izvornega konteksta. Leta 1984 je bila jugoslovanska družba, podobno kot danes slovenska, v krču ekonomske nestabilnosti in političnih trenj. Mlada urbana populacija se je začela vse močneje upirati rigidnosti ideologije in birokracije oblastniških struktur ter preizkušati meje njihove tolerance. V ponatisu razstavnega fanzina iz leta 1984 je v spremnih besedilih članov skupine zaznati zlasti nezadovoljstvo nad položajem sodobnih umetniških praks v domačem okolju, ki je bilo tedaj še prevladujoče naklonjeno tradicionalnim umetniškim praksam. Po principih samoupravljanja samoorganizirana nova scena je zahtevala večjo vlogo v družbenem življenju in umetnostnem ustroju. Ob značilni irwinovski ambivalentnosti sta diskurz o statusu slovenske nacionalne umetnosti in reprezentacija ameriškega sna skozi umetniške artefakte izzvenela sarkastično, a sta obenem lucidno odražala duha časa.
Projekt Back to the USA, ki skozi umetnost govori o umetnosti in njeni vlogi znotraj družbe, je tako v svoji substanci izjemno samonanašajoč. To vsebinsko podstat je skupina Irwin kasneje uspešno razvila v prepoznaven slog. Po prelomnem letu 1991, ko je kolektiv na domačih tleh dokončno prestopil v sfero dominantne umetnosti, se je tendenca preizpraševanja prepleta ideologij in kulturne politike nadaljevala ter dosegla vrh s subjektivnim zgodovinjenjem vzhodnoevropske konceptualne umetnosti v delu East Art Map. Iz politične in družbene krize zgodnje tranzicije so prav Irwin, NSK in dobršen del tedanje alternativne scene izšli kot zmagovalci, ki so nenadoma dobili priložnost uresničiti ameriške sanje o uspehu. Ustvarjanje lastne mitologije, tržna uspešnost in družbeni vpliv so navsezadnje aspiracije večine aktivno delujočih umetnikov. Ponovitev razstave tako ponuja predvsem nostalgično revizijo ikoničnega dogodka, kjer je bolj kot sami razstavljeni eksponati pomemben kontekst prostora in časa, v katerem so ti nastali.