Že nemški filozof in ideolog Carl Schmitt je ugotavljal, da je specifično merilo (differentia specifica) politike razlikovanje med prijateljem in sovražnikom (za razliko od dihotomij dobro – zlo, lepo – grdo, dopustno – nedopustno, ki nastopajo v morali, estetiki in pravu). Ob tem je sicer Schmitt izpostavil, da je razlikovanje med prijateljem in sovražnikom merilo političnosti le toliko, koliko označuje skrajno stopnjo intenzivnosti povezave (asociacije) ali ločitve (disociacije). Kakorkoli že, v praksi je misel: »Kdor ni z nami, je proti nam,« praviloma zelo nazoren kazalnik političnosti, pri čemer pa je treba ponovno poudariti, da je tu mišljena politika kot »politics«, torej kot boj za moč, prevlado, oblast, uresničenje partikularnih interesov itd. Seveda tudi in še posebej v politiki vsi »naši« še nikakor niso prijatelji (vsi vemo, da je pravih prijateljev na svetu na sploh bolj malo), pač pa so predvsem začasni ali trajnejši zavezniki, somišljeniki, koalicijski partnerji ipd. Po drugi strani pa je treba izraz »vaši« razumeti predvsem v smislu bistvene drugačnosti, tujosti, nasprotja, ne-prijateljstva, kajti v relativno zdravem družbenem okolju »vaši« še niso nikakršni sovražniki – to so lahko le potencialno, kar se na primer izkaže v kaki hudi zaostritvi političnih razmer ter seveda v skrajni instanci v (državljanski) vojni.

Seveda še posebej v demokracijah politiki svojih misli o naših in vaših ter o prijateljih in sovražnikih praviloma ne razkrivajo javno. Medtem ko v svojih internih razgovorih pogosto uporabljajo bolj ali manj ostre delitve na naše in vaše, je njihova javna politična retorika, polna pozitivnih misli, usmerjenosti v obče dobro, sodelovanja, solidarnosti, gradnje mostov ipd., njihovo sodelovanje s političnimi konkurenti pa se vsaj v okoljih z zadostno politično kulturo odvija v skladu s političnim bontonom. V svojih javnih nastopih so v tem pogledu praviloma bolj neposredni, rečemo lahko celo iskreni, tisti politiki, ki imajo oblast v avtoritarnih ali totalitarnih sistemih, kajti tam lahko s pozicije oblasti ljudstvu mirno povedo, da je vsakdo, kdor ni z njimi, njihov sovražnik – še več, je tudi sovražnik ljudstva. Radikalne javne izjave o delitvah na vaše in naše si lahko tu in tam privoščijo tudi politiki, ki so sicer na čelu demokratičnih držav, če so le dovolj čvrsto v oblastnem sedlu in še posebej če vodijo kako velesilo. Spomnimo se na primer takšnih javnih pozivov ameriškega predsednika Georga W. Busha ml. k vojni zoper Irak.

Vsekakor je za politike in za vse nas na splošno bolje, da se izogibamo skrajnim polarizacijam, tako v mišljenju in besedah, kot tudi v ravnanjih. Sedanje slabo stanje duha v naši državi je lep dokaz, kam nas pripeljejo pretirane polarizacije. Seveda se tako v politiki kot v drugih sferah življenja manjšim ali večjim delitvam nikoli ne moremo povsem izogniti. Toda na nekaterih področjih je za določene posameznike še posebej pomembno, da tudi v primeru, ko se soočajo s hujšimi polarizacijami, slednjim nikoli ne dopustijo, da njihovo mišljenje in delovanje preraste v skrajnost, ki jo zaznamuje odnos prijatelj – sovražnik.

To velja tudi in predvsem za pravnike. Pravnik si v svoji poklicni vlogi ne sme dovoliti misliti in se izražati na pretirano zaostren bipolaren način. Tega mu sicer nihče dejansko ne more preprečiti, vendar to ni v skladu s pravniškim poklicem. Ob tem se je treba zavedati, da se pravo in pravniki nenehno soočajo z bipolarnostmi, tako tudi z »našim« in »vašim« pravnim stališčem, mnenjem, pravico ipd. Z vsem tem ni seveda nič narobe, vendar pa le dotlej, dokler delitev na naše in vaše ne preraste v osebno (dis)kvalifikacijo, ali v željo pravnika po osebni nadvladi in po čim večji družbeni moči. Še posebej sodnik, kot tisti, ki dokončno odloča o pravnih sporih, se mora na vsak način ogniti skušnjavi, da bi stranke v sporu na podlagi navedenih motivov opredeljeval kot naše in vaše in seveda še manj kot prijatelje ali sovražnike. Če sodnik to stori, ravna (pretežno) politično in ne pravno, kar lahko sicer navzven bolj ali manj prepričljivo prekrije s pravno formo (na primer z obliko sodbe), vendar s tem prekrši svojo zavezanost pravnemu poklicu in nepristranskemu načinu reševanja sporov, ki mora potekati v skladu z ustavo in zakoni.

Vse to so seveda zamisli, usmeritve, ideali. V vsakdanjem življenju nas vedno znova zanese tudi v različne skrajnosti. Toda še posebej posamezniki na vodilnih mestih v družbi se morajo zavedati, da so etično dolžni v sebi brzdati vse tiste strasti, ki jih vodijo v zaničevanje in popolno izključevanje teh ali onih ljudi ali družbenih skupin. Še posebej na političnem področju se bo morala v Sloveniji postopno vzpostaviti bistveno drugačna drža od tiste, ki jo zdaj vsakodnevno izžareva pretežni del (do)sedanje politične elite. Počasi bomo morali spoznati, da smo vsi sodobniki tukaj predvsem zato, da se naučimo sobivati, ne pa izključevati ali celo sovražiti. V Sloveniji morajo zato v prihodnje tako v politiki kot drugod prevladati tisti posamezniki in skupine, ki bodo resnično dojeli, da smo kljub različnim pogledom in sporom še vedno vsi Slovenci na isti barki, in da je tudi tisti Slovenec, ki se z nami ne strinja, še vedno naš.