Za državo gostiteljico so olimpijske igre stvar velikega prestiža in izvrstna priložnost, da pokaže svojo politično in gospodarsko moč ter vpliv v svetu. Največje športno tekmovanje na svetu je tako že zdavnaj preseglo zgolj športne okvire in je med drugim že dolgo tudi prizorišče političnih igric državnih veljakov. Neudeležba zaradi nestrinjanja s politično ureditvijo države gostiteljice v preteklosti zato ni bila redkost. A če po padcu železne zavese do bojkota držav ni več prihajalo, pozivi k temu dejanju še zdaleč niso potihnili.
Zaradi grobega kršenja človekovih pravic so se na tapeti mednarodne javnosti pred petimi leti nazadnje znašli gostitelji poletnih olimpijskih iger Kitajci. Pozivi k bojkotu so se takrat vrstili kot po tekočem traku. K neudeležbi na tekmovanju so se nagibale celo nekatere evropske države, a groženj niso uresničile. Štiri mesece pred začetkom olimpijskih iger v Sočiju smo priče podobnemu scenariju, le da je Rusija zaradi zakona, ki prepoveduje, da bi bile mladoletne osebe izpostavljene »istospolni propagandi«, postala bojišče za pravice istospolno usmerjenih. Zakon tako med drugim prepoveduje javne razprave o gejevskih pravicah in odnosih, na mestih, kjer bi to lahko slišali tudi otroci, kritiki pa opozarjajo, da bi se lahko osebe znašle v težavah že zaradi nošenja majice v mavričnih barvah ali držanja za roke.
Sporni zakon še zdaleč ni nedolžen
Zakon, ki ga je konec junija podpisal ruski predsednik Vladimir Putin, je dvignil veliko prahu, nemudoma pa so se začeli vrstiti tudi pozivi k umiku sporne zakonodaje pred začetkom iger v Sočiju. Poleg protestov številnih aktivističnih skupin za pravice istospolno usmerjenih so nasprotovanje zakonu izrazili tudi nekateri športniki. Potrpežljivost ruskih oblasti sta tako že na svetovnem atletskem prvenstvu postavili na preizkušnjo švedska skakalka v višino Emma Green Tregaro in njena rojakinja, sprinterka Moa Hjelmer, ki sta si nohte pobarvali v mavrične barve.
»Zakon je napisan ohlapno in ga je moč razumeti na zelo širok ali pa na zelo ozek način. Na žalost se ga večinoma interpretira na široko, zagrožene kazni pa so tako denarne kot zaporne. Za povzročen incident gre lahko kršitelj za zapahe tudi za dva meseca. Teden po sprejetju zakona je že prihajalo do aretacij tudi tujih istospolnih parov, zato vse skupaj le ni tako nedolžno in se ne dotika zgolj Rusije, ampak ima vpliv na širšo družbo,« pojasni predsednik gejem in lezbijkam prijaznega športnega društva Out in Slovenija Andrej Pišl, ki pravi, da je zakon gejevsko in lezbično skupnost ne samo pretresel, temveč tudi razdelil. »Glede iger v Sočiju smo se že obrnili na Olimpijski komite Slovenije (OKS) in jih zaprosili za sestanek in za neko mnenje. Dobili smo precej dvoličen odgovor, saj so v pismu zapisali, da se zavzemajo za enakopravnost, po drugi strani pa dejali, da gre za politično zadevo, zato se OKS v politiko naj ne bi vmešaval. A vsi vemo, da imajo velike športne prireditve nemalokrat politične konotacije,« pove Pišl, ki pa kljub homofobnemu zakonu bojkotu Sočija nasprotuje.
Namen olimpijskih igerni deformacija Rusije
S pozivi k bojkotu olimpijskih iger se že leta srečuje predsednik OKS Janez Kocijančič, a je takšnemu načinu postopanja vselej nasprotoval. Olimpizem je po njegovem mnenju ideja mednarodnega športnega sodelovanja in ne področje, na katerem bi se bile politične bitke. Zato je zavrnil pobudo nekaterih organizacij, ki so predlagale, da bi na olimpijskih igrah slovenski športniki nosili oprave v mavričnih barvah. »Nismo politično, ampak športno gibanje. Na olimpijske igre gremo, da dosežemo športne rezultate. Olimpizem ne more biti predmet politične manipulacije. Številni želijo izkoristiti pozornost reflektorjev, usmerjenih v olimpijske igre, za to, da bi se ukvarjali z drugimi temami. To je sicer legitimno, a olimpijske igre so tam zaradi športa in ne za to, da deformirajo Rusijo. Verjetno Rusi niso prav pretirano hvaležni, če jim svet pride brat kozje molitvice,« je prepričan Janez Kocijančič in poudarja, da je na spisku kršiteljev človekovih pravic tudi Slovenija z izbrisanimi.
Če se Slovenija ne bi udeležila največjega športnega tekmovanja, bi prvi mož OKS težko pojasnil razmere, saj meni, da prav resnih razlogov za bojkot ni. Bodo pa vsi slovenski športniki pred odhodom v Soči seznanjeni z osnovnim pristopom zveze, da so olimpijske igre največja športna manifestacija, namenjena potrjevanju športnih idealov, medtem ko v svobodno izražanje njihovih stališč in mnenj ne bodo posegali. »Vsekakor jim bomo dejali, da naša udeležba ni namenjena uresničevanju političnih ciljev. Za kaj takega so na mestu druge organizacije, drugi načini in sistemi delovanja. Kako bi postopali, če bi se naš tekmovalec odločil izraziti nestrinjanje s tamkajšnjimi zakoni? O tem razmišljati se mi zdi absurdno, saj gre za hipotetične situacije. Čvrsto bomo vztrajali pri stališču, da naša prisotnost na olimpijskih igrah nima političnih razsežnosti in zato ni primerno izkoriščati olimpijskih iger za izražanje konceptov, ki niso povezani z mednarodnim olimpizmom.«
Zaradi bojkota deležen udbovskih prijemov
Polemike okoli Sočija in spornega zakona spremlja tudi strelec Rajmond Debevec, ki je na olimpijskih igrah nastopil že osemkrat. Petdesetletnik se sicer strinja, da je zakon o istospolno usmerjenih v Rusiji neprimeren, vendar tako kot sogovornika pred njim bojkota nikakor ne zagovarja. Takšno postopanje je zanj negativen in nespameten signal, ki za celoten šport naredi več škode kot koristi, četudi je v svoji dolgi in bogati karieri tudi sam že uporabil tak ukrep. »Leta 1991, ko se je že začela agresija jugoslovanske vojske v Sloveniji, sem z vednostjo, da to lahko pomeni konec moje kariere, bojkotiral nastop na sredozemskih igrah. Večina slovenskih športnikov mi je nato sledila, čeprav so bili pritiski vodstva jugoslovanske zveze in so me z napol udbovskimi metodami skušali prepričati, da spremenim odločitev,« se spominja dobitnik treh olimpijskih odličij Rajmond Debevec.
Veliko bolj kot bojkotu pa je naklonjen temu, da na nepravilnosti v državi opozarjajo tekmovalci, vendar le, če to naredijo na športen in nežaljiv način. »Da bi v Rusiji protestiral na način, da bi s tem kršil zakon, organi pa bi imeli podlago, da ukrepajo, je nesmiselno. Če si pobarvaš nohte ali morda lase in ne kršiš olimpijske listine, je povsem sprejemljivo. Če bi že protestiral, bi to storil na način, da bi bilo vidno, vendar s tem ne bi ogrožal svoje osebne integritete in države, ki me je tja poslala.« Debevec še dodaja, da športnik s protestom zagotovo spodbudi javnost k razmišljanju, prav tako pa lahko vpliva na stališča svojih oboževalcev.
Zaradi protesta več škode kot koristi
S pobudami o bojkotu Sočija je slabše obveščen Filip Flisar. Smučar prostega sloga bo februarja prihodnje leto eden glavnih slovenskih favoritov za osvojitev olimpijske kolajne, o pereči tematiki, ki zadnje mesece polni časopisne stolpce predvsem zahodnih medijev, pa do zdaj ni razmišljal. Kljub temu pravi, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, šport pa naj ostane v domeni športnikov, čeprav se zaveda, da se področji nemalokrat med seboj prepletata. »Vedno je treba najti kompromis, pri tem pa spoštovati osnovno etiko in moralo. Sam se nikoli ne želim izpostavljati, saj karkoli boš dejal, boš vedno imel podpornike in nasprotnike. Nemalokrat si lahko z izrazom protesta narediš več škode kot koristi, od lastnih ambicij pa je nato odvisno, kaj želiš doseči,« je diplomatski Filip Flisar.
Zaradi velikega pritiska mednarodne javnosti naj bi se Rusi v času olimpijskih iger odločili, da pri izvajanju sporne zakonodaje zamižijo na oko. Ali je to res, smo želeli povprašati na ruskem veleposlaništvu, a smo kljub pozivom in prošnjam za pojasnilo na odgovor čakali zaman.
