Na tekmi ni tako naporno, kajti tam le realiziram, kar sem vadil na treningih. Težka je konsistentnost, ki jo zahtevajo vsakdanji treningi. Ne sme biti nobenih izgovorov. Moraš pasti v rutino. V mojem primeru gre za triurni trening, ki se vsak dan ponavlja.
Ste danes že trenirali?Kakšen mesec in pol bom treniral v zmanjšanem ritmu, ker je za menoj tekma na Havajih. Sem bil pa danes že na kolesu.
Je vaš dan vedno enak?Štirikrat na teden plavam, petkrat tečem in štirikrat kolesarim. V vsaki disciplini imam enkrat na teden daljši trening, enkrat delam intervale, enkrat tempo. Tako da ni dolgčas.
Ampak sliši se monotono.Eden od razlogov, da sem se začel ukvarjati s triatlonom, je, da je ta športna panoga pestra. Če si v eni disciplini poškodovan, lahko delaš ostali dve. To je ena od prednosti triatlona.
Vsak dan ste podvrženi velikim naporom. Zapadete tudi v krizo?Seveda. Bolj ko se bliža tekmovanje, večja je utrujenost. Težje je delati na treningu. Psihološko je težje, predvsem z vidika motivacije. Zjutraj težje skočim v bazen.
Kaj vas v tistih trenutkih žene naprej?Treba se je motivirati, si reči, da je do tekme le še mesec dni. Začnem razmišljati, kaj vse sem že vložil v trening in da zaradi tega ne bom popustil. Ali pa da tekmeci trenirajo in da tudi jaz ne bom lenaril. Če bom trening izpustil danes, je več možnosti, da ga bom tudi jutri in pojutrišnjem. To ne bi bilo dobro.
Pa ste že kakšen trening izpustili?Se trudim, da ga ne bi. Se pa zgodi, da kakšen trening zaradi utrujenosti preskočim. To je včasih dobro, da lahko potem bolje delam na naslednjem treningu.
V življenju ne obupujete?Drži. Moram imeti cilj. Ta me vodi naprej. Tekmujem zato, ker lažje treniram. Ne tekmujem zaradi tekem, ampak ker se lažje pripravim do treninga.
V čem je smisel vašega početja?Ne vem. Ga še iščem. Morda v načinu življenja. Nekaj je treba delati.
Ampak triatlon je le vaš hobi?Seveda. Sprostitev. Začel sem s tekom, ker je bil to ventil. Potem se je to začelo stopnjevati. Lovil sem čase na maratonu, vsako leto sem želel biti hitrejši. To te potegne. Tudi družba je fina. Potem začneš čedalje bolj noter padati.
To se sliši kot odvisnost.Saj na neki način to je odvisnost. Znanstveno je dokazano, da se pri teku sprošča endotoksin, kar je podobno kot trda droga.
Je ta odvisnost nevarna?Šport v takšni količini, v kakršni ga jaz prakticiram, vsekakor ni zdrav. Pusti vpliv na srce in tudi na preostale dele telesa. S tem je tako kot z vsako stvarjo: do neke mere je v redu, ko prestopiš mejo, pa je učinek negativen.
Vi ste že prestopili to mejo?Mislim, da sem jo. Ampak se tolažim, da še vseeno ni tako hudo.
Imate namen še dolgo živeti na tak način?Enkrat bom s tem gotovo končal. Že zdaj nisem prepričan, ali bom nadaljeval. Najprej se moram spočiti. Potem bom videl, ali me bo spet prijelo, ali bom začel delati kaj drugega. Vsako leto si rečem: še to leto, potem bomo videli.
Drži, da ste končali doktorat s področja farmacije?Ja. Doktorata sem se lotil takoj po tem, ko sem naredil diplomo. Hodil sem v službo, delal doktorat in zraven še tekel. Že takrat sem vse več časa našel za tek. Doktoriral sem iz farmakoekonomike. Ukvarjal sem se s strokovno učinkovitostjo presajanja raka na dojki. Spraševal sem se, ali se splača ogromno denarja vlagati za presajanje raka dojke. Vložiti je treba veliko denarja, da ujameš le majhen delež raka. Na koncu se je izkazalo, da je kljub velikim količinam vloženega denarja in nekaterim negativnim posledicam izkoristek presajanja dovolj velik, da se splača investirati.
In to razvijate naprej?Ne. S tem se ne ukvarjam več. To je bila ena prvih analiz stroškovne učinkovitosti, ki je bila narejena v Sloveniji. Rezultatov nikjer niso objavili. Malo sem se še trudil, ampak ni bilo interesa. Pa tudi v službi sem delal druge stvari. Farmakoekonomiko malo še spremljam, a se z njo ne nameravam več ukvarjati.
S čim se pa boste ukvarjali?Ne vem. Zdaj sem zaposlen pri farmacevtskem podjetju, ki je podružnica švicarskega giganta. Za zdaj mi je tam v redu. Ne morem si privoščiti, da bi pustil službo.
Zakaj nimate televizije?Ker se mi zdi, da je to izguba časa. Bolje je, da treniram ali berem knjige. Na to se navadiš, kot se navadiš na vstajanje ob petih zjutraj.
Poročila spremljate?Po internetu. To pa je drug način zasvojenosti. Včasih težko izklopim internet.
Kakšne knjige berete?Največ o prehrani in športu. Pa tudi nekaj leposlovja.
Jeste le zdravo hrano?Prehrana je kar četrta triatlonska disciplina. Treba je telo privaditi na takšne napore. To je podobno kot z avtom: če natočiš bencin v avto, ki je na dizelski pogon, ne moreš pričakovati, da se bo dobro vozil.
Kaj jeste?V zadnjem letu sem prehrano obrnil za 180 stopinj. Ne jem toliko ogljikovih hidratov, ki jih vsi predlagajo. Zdaj moja prehrana temelji na maščobah. Ogljikovih hidratov pojem zelo malo. Nič sladkorja, vse brez glutena. Bolj praktično je, da telo navadiš na maščobe. Če bi jedel veliko ogljikovih hidratov, bi moral med tekmami več jesti, medtem ko mi zdaj ni treba, ker ima telo skoraj neomejene zaloge maščobe.
Od kar se tako prehranjujete, so vaši rezultati boljši?Ja. To je eden glavnih vzrokov, da sem v zadnjem letu tako veliko napredoval. Med tekmami me ne pobira.
Se več triatloncev prehranjuje na tak način?Ne vem. Je pa to proti vsem priporočilom in proti hitri znanosti, ki jo je mogoče spremljati v raznih revijah. Sicer je pa to že kar znana zadeva.
Kakšno je vaše kosilo?Temelji na velikih količinah zelenjave in zmerni količini mesa. Pa na mlečnih izdelkih. Ne jem pa ničesar, kar vsebuje žito in gluten. Ne jem testenin, sladkorja, nič predelane hrane.
Sliši se precej asketsko.Ne vem, če je to asketsko. Kaj je boljšega kot svež zrezek s svežo popečeno zelenjavo?
Uporabljate dodatke k prehrani, ki so precej priljubljeni?Ne. V tem primeru gre le za marketing. Če že, potem včasih posežem po sirotkinih beljakovinah. Ampak tudi tega v zadnjem času ne uporabljam, saj jem pravo hrano.
Greste kdaj v McDonald's?Ne. Bolj ali manj jem le doma. Če se le da, se izognem prehranjevanju v restavraciji.
Kako pokrijete stroške treningov in tekmovanj?Vse moram plačati sam. Nimam nobenega sponzorja. Prijavnine, letalske vozovnice, prenočišča, opremo, prehrano... si plačujem sam.
Koliko porabite na leto?Prijavnina za ironman, na primer, znaša 500 evrov. Potem je treba prišteti še preostale stvari. Težko bi rekel, koliko potrošim v enem letu. Prav gotovo pa gre za tisoč, dva tisoč evrov, v kar ne štejem velike tekme, kot je bila na Havajih. A jaz na to ne gledam kot na strošek, temveč kot na investicijo, da se lahko dobro počutim in mirno zaspim.
Ste razmišljali, da bi šli med profesionalce?Razmišljal sem, a ne bom šel. Nisem niti dovolj dober, pa tudi nisem tip človeka za to. Zdaj se s triatlonom ukvarjam iz užitka. Če bi presedlal med profesionalce, bi to postala služba. Odvisen bi bil od rezultatov. Moral bi se prodati sponzorjem, kar ni zame.
Nekoč ste dejali, da ste triatlonci čudni. Kaj ste mislili s tem?Že to, da toliko denarja zapraviš za ukvarjanje z nečim, pri čemer trpiš... Kaj ni to čudno?
Morda je pa čudno, če zapraviš veliko denarja za počitnice v hotelu s petimi zvezdicami ali za alkohol.To je pa meni čudno.
Je med tekmami veliko rokoborbe, ko se borite za čim boljšo pozicijo?Pride do kontakta, kajti na tekmi je 2000 ambicioznih ljudi. To se zgodi nehote. Ni se mi pa še zgodilo, da bi me kdo nalašč odrinil ali potopil. V cilju se vsi objamemo.
Imate veliko prijateljev med triatlonci?Seveda. Tekmovalnost med nami obstaja, a je rivalstvo zdravo.
Se poleg službe ukvarjate izključno le še s triatlonom?Ja. Pa še jem in spim. Zelo vesel sem, če najdem čas še za branje kakšne knjige. Urnik imam narejen do minute natančno.
Že od nekdaj niste imeli težav z disciplino in točnostjo?Ko se enkrat navadiš, ni težav. Zamujal nisem nikoli. Nikoli nisem imel težav z disciplino. Tak sem po očetu.
V kateri disciplini ste najmočnejši?V teku, ker sem bil prej tekač. Pozna se kilometrina, ki jo imam za seboj. Najmanj pa mi gre od rok plavanje, ki je najbolj tehničen od vseh štirih športov. Če se šele pri 30 letih bolj resno začneš ukvarjati s plavanjem, je prepozno.
Se počutite kot jekleni mož?Ne. Ne vem, kaj naj bi to predstavljalo. Predvsem v Ameriki ljudje na tiste, ki so bili na ironmanu, gledajo z občudovanjem. Ampak saj bi vsak lahko prestal to preizkušnjo, če bi se resno lotil treninga.
