Od prelomnega solističnega albuma For Alto Anthonyja Braxtona je minilo 43 let. Braxton ni bil prvi, ki je s saksofonom nastopal sam, je pa zato spremenil dojemanje tega glasbila, ki se je dogajalo predvsem v jazzovskem in eksperimentalnem polju. Dve leti prej je Peter Brötzmann izdal album For Adolphe Sax in se poklonil belgijskemu izumitelju saksofonov iz 19. stoletja. Oba sta občasno igrala bassaksofon (Braxton tudi kontrabas in subkontrabas saksofon), kakor tudi drugi, na primer J. D. Parran ali Ralph Carney v avantrocku. A temu glasbilu so ti glasbeniki »poliinštrumentalisti« odmerili le eno od vlog, Colin Stetson, ki sicer igra na široko paleto pihal, pa je glavnino koncerta ob dveh, treh kosih na altu odigral na njem.

Stetson je tudi zaradi tega v zadnjih letih postal malo čudo mednarodnih odrov. Pogled na telesnost in vloženi napor v njegovi igri, kjer eno uro piha s krožnim dihanjem in hkrati vokalizira, izdavlja in vodi melodijo, je zares fascinanten. Toda tu je še tehnični vidik, domišljena mikrofonizacija glasbila, ki poudari in staplja različne vidike igre in tehnike igranja saksofona – možnost razločno odvojene péte, brundane melodije, bučno perkusivno zvenenje zaklopk, po katerih z neznansko urnostjo sežejo prsti, dodatek reverberacije, ki razpotegne in v eno dromljajočo maso združi vokal in saksofon. Stetson, ki je domač v eksperimentalnih vodah, stvari obrne na glavo – in tudi umevanje, da je pihalo podaljšek človekovega glasu. V skladbah, kjer vokalizira, je vse podrejeno glasu, spevnosti. Gosta, surova saksofonska snov marsikdaj odigra vlogo podlage, čez katero se vije včasih kičasta melodija za današnje sanjarije, ali pa je prevajanje forme iz različnih popglasbenih svetov. Vtis je vendarle impresiven. Do zadnjega atoma moči je igral izjemen inštrumentalist.

Drugačni predstavi sta v sredo zvečer v Menzi pri koritu za prgišče ušes pripravila švicarski improvizatorski dvojec Diatribes in elektroakustik Stephan Thut v okviru ciklusa Confine Aperto, ki ga pripravlja Zavod Sploh. Thut, po osnovnem poklicu sicer violončelist, je izkoristil razgibanost prostora in z dvema mobilnima ozvočenima kartonskima škatlama, ki ju je premikal po prostoru, uprizoril vajo iz možnosti »omejenega« poslušanja (po Chionu). Nastavil je limanice z vnaprej posnetim zvokom okolja (Tabora in zvonov cerkve) in ga vstavil v situacijo, kjer poslušalec/gledalec sam začenja dodajati in odvzemati posnetemu, sproti generiranemu šumu, proizvedenemu praskanju škatel in zunanjim družabnim motnjam. Performans deluje kot sprožilec, vsak v sobi pa si je iz niansiranega tihega spleta lahko naredil svoj komad. Mamljiva skušnja.

Ženevski improvizatorski dvojec Diatribes deluje skoraj desetletje in predstavlja mlajšo strujo evropskih improvizatorjev, ki podobno kot »pionirji« svoj zvočilni/glasbeni komplet sestavljajo iz nabranih, najdenih predmetov, standardnih zvočil, tolkal, elektronskih pomagal. Toda za razliko od »starih« gosto igro, v kateri rabijo vsako zvočilo okrog sebe, vodijo v čedalje večjo redukcijo, v en sam valeč se tok brez amplitud, sunkovitih rezov. Njuna igra je bila prav zabavna, intenzivna z nekaj regularnostmi, ki so lahko ponavljajoči se niz udarcev po leseni palčki ali periodično ponavljanje enega tona, kar v kombinaciji pusti slušni vtis urejenega, kontemplativnega, a tudi duhovitega »komponiranja« na kraju samem. Diatribes sta »uigrana« dvojica, ki zna uprizoriti živahno šumečo godbo z nekaj drame in rahljati njeno navidezno statičnost s selekcijo standardnih, »prastarih« kompozicijskih elementov. Glasbeni svet je star in nov.