Arnaud Desplechin, avtor tako imenitnih filmov, kot so Moje seksualno življenje ali kako sem se prepiral (1996), Esther Khan (2000), Kralji in kraljica (2004) in Božična zgodba (2008), rad prebira tudi psihoanalitično literaturo. Toda Jimmy P. je doslej njegov edini film, ki je priredba psihoanalitičnega dela – knjige Georgea Devereuxa Resničnost in sanje: psihoterapija prerijskega Indijanca iz leta 1951. George Devereux (1908–1985), francosko-ameriški antropolog in psihoanalitik madžarskega rodu, je kot študent francoskega etnologa Marcela Maussa na pariški Ecole des langues orientales leta 1933 dobil Rockefellerjevo štipendijo in odpotoval v ZDA, kjer je dve leti preživel pri indijanskem plemenu Mohava. Tam so mu odkrili pomen sanj in prav to ga je, kot je zapisal, »napotilo k Freudu« ter povezavi antropologije in psihoanalize. Na kliniki profesorja Karla Menningerja v Topeki v Kansasu so dobili pacienta, indijanskega veterana iz 2. svetovne vojne, ki mu niso znali postaviti diagnoze: zdravniki niso odkrili nobenih možganskih poškodb, ki bi lahko bile posledica njegovega padca z vojaškega vozila, toda Jimmy Picard je vseeno trpel za rednimi in hudimi napadi glavobola ter občasnimi izgubami sluha in vida. Res so ga zaprli v celico, toda obenem so v dilemi, ali gre za psihotika ali pa samo za Indijanca, čigar osebnosti in vedenja ne razumejo najbolje, povabili Devereuxa, naj pride na kliniko in z Jimmyjem opravi nekaj seans. Devereux si je vse pogovore z Jimmyjem skrbno zapisal in prav iz teh zapiskov je tudi nastala njegova knjiga Resničnost in sanje: psihoterapija prerijskega Indijanca, ki je Desplechina tako očarala. Ko jo je našel v knjižnici in malo prelistal, ga je pritegnila kot »napeta dialoška drama«.
V ameriškem filmu je nekoč res obstajala praksa »psihoanalitičnih scenarijev«, ki pa so se praviloma omejili na to, da so kakšen kriminalni zaplet na koncu filma »razložili« s patološkim portretom protagonista. Desplechinov film je neskončno daleč od tega modela, če ni kar njegovo nasprotje: psihoanaliza tukaj ni nekaj, kar bi v osebi analitika ekspliciralo dramo, marveč sama postane drama, dramatično srečanje pacienta in analitika. Devereux navdušeno sprejme vlogo analitika, če ni njegovo navdušenje bolj učinek strastne in inteligentne igre sijajnega Mathieuja Amalrica. Ko mora Jimmy P. (Benicio del Toro) zaradi bolezenskih napadov zapustiti sestrin ranč v Montani in pristane v kliniki v Topeki, je to morda videti kot še ena repriza indijanske zgodovine, torej kot še en »rezervat«. Toda Jimmy ne zakrkne tako kot Indijanec v Letu nad kukavičjim gnezdom, marveč privoli v psihoanalitične seanse, morda prav zato, ker ga Devereux najprej vpraša za njegovo indijansko ime in se mu opraviči, ker ne zna jezika njegovega plemena Črna noga in ker sam govori angleščino s tujim naglasom, tako da je vsaj v tem pogledu blizu »tujosti« ameriškega domorodca. Devereux uporabi prav vse »klasične« psihoanalitične prijeme, motiv »očeta in matere«, pripovedovanje sanj (Jimmyjevih sanj, ki jih film uprizori), svobodne asociacije, in prav presenetljivo je, kako se pri Indijancu dobro obnesejo. Njegova »psihična travma«, kot Devereux definira njegovo bolezen, je res povezana z njegovimi spomini na »prasceno« (mati v postelji z drugim moškim) in prvo spolno izkušnjo, predvsem pa z občutkom krivde, da je zatajil mater svojega otroka. Skratka, Indijanec Jimmy ni nič slabši psihoanalitični »pacient« kot kakšna dunajska histeričarka (morda je malo pomagalo, da je bil katolik). In vrh tega gre v »primeru Jimmy P.« za primer uspešne analize, toda uspešne »po ameriško« ali takšne, ki pacienta nauči adaptacije. S tem pa se tudi sam Desplechinov film naleze nekaj morale ameriške filmske tradicije.
