Medeno-trpke zgodbe

Doslej smo novi album predstavili v Celju, Monoštru/Szent Gothardu na Madžarskem, na Lentu v Mariboru, v Umagu in Izoli. Povsod so nas izjemno sprejeli, tu in tam so ljudje celo pomigali; za ples, primeren zaigranim ritmom, ni bilo prostora. In vem, opazila sem, da se je ob nekaterih pesmih orosilo marsikatero oko… Ja, očitno si tudi slovenski poslušalci znajo dati duška. Sicer pa, težji so časi, bolj čustveno se ljudje odzivajo nanje in bolj hlepijo po vsebinah, ki obetajo – vsaj hipno – tolažbo. In pesem, najsi bo medena ali trpka, kot med in teran, obeta takšno tolažbo.

Mediteranski kotel, če ga tako imenujeva, je neskončno globok in širok in jaz si niti ne domišljam, da sem segla do njegovega dna. Tudi njegove širine nisem izmerila in vseh njegovih robov nisem prehodila. Pa saj so slednji zelo krušljivi in pretočni, trdnih meja med Mediteranom in Nemediteranom ni mogoče začrtati. Prav tako neskončen, neulovljiv in izmuzljiv je tudi navdih, ki ga črpam iz tega prostora. Z zadnjim projektom sem seveda želela zajeti kar največ vonjev in okusov Sredozemlja, tudi tistih iz vzhodnega Jadrana z zaledjem, ki ga v podobno zastavljenih projektih globalne glasbene produkcije tako rekoč ni. Saj ne rečem, založba ARC music, denimo, distribuira tudi cedeje z izvirno dalmatinsko glasbo, toda na cedejih z »mediterranean music« so po pravilu samo španske, italijanske in grške pesmi in le prgišče glasbe južne Francije, Turčije in severne Afrike. Drugače pa se v sredozemskih vodah dobro počutim. Tudi v moji novi pesniški zbirki Kimono, na otip, ki je izšla pri Založbi Pivec, je veliko usedlin mediteranskega kulturnega izročila.

Ne sama ne moji glasbeniki nimamo nikakršnih misijonarskih ambicij. Ne potujemo po terenu in ne beležimo ljudskih pesmi, vsaj ne sistematično, zato si tukaj ne lastimo nikakršnih zaslug. Hvaležni smo etnomuzikologom, ki to delo opravljajo, poslušamo pa, poslušamo – z veseljem. In nekatere pesmi, ki so zdaj na cedeju, poslušam in pojem od otroštva. Pesmi sem izbrala sama in nabor je bil sprva veliko obsežnejši, kot je zdaj slišati na ploščku. Gradivo sva nekaj časa medila z Lukom Ropretom, ki je en kos etnologa. Nekatere pesmi sva v živo kot duet preizkusila pred poslušalci in nato zožila izbor. Pridružila sta se še Vasko Atanasovski in Matija Krivec, ki ga je nato zamenjal Žiga Golob, in izkazalo se je, da vse pesmi fantom pravzaprav ne ležijo. Ker se držim načela, da se morajo glasbeniki v vsaki pesmi najti in izraziti, sem poiskala kakšno drugo pesem iz iste ali bližnje sredozemske pokrajine. Aranžmaji so nastajali na vajah in še kar nastajajo, kajti na vsakem koncertu in vaji se utrne kaj novega. Svoje so pozneje dodali še gostje Jelena Ždrale, Marjan Stanić, Igor Bezget, na cedeju tudi Marko Hatlak.

To je moja spremljevalna skupina že tretje leto in pod tem imenom nastopa samo z mano. Na našem prvem albumu Od ljubezni smo uglasbili poezijo slovenskih pesnikov, tri besedila pa so tudi moja. Zastavila sem še nekaj napevov, tako da sem tudi soavtorica glasbe.

Ljudske pesmi sredozemskih dežel pripovedujejo, tako kot vse ljudske pesmi na tem svetu, o ljubezni in o življenju nasploh, ki je tako medeno kot trpko. Tu so seveda tudi pesmi, včasih prave epopeje, ki pojejo o različnih, pogosto zgodovinsko obarvanih dogodkih, pa seveda obredne pesmi, drobci mitov. Uspavanke, denimo, so se v sredozemskih deželah ohranile veliko dlje kot v zahodni Evropi, kjer jih je povozil sodoben način življenja. Nekatere ljudske pesmi, zlasti tiste iz jugovzhodne Evrope, so izjemno sugestivne, besedila pa takšna, da bi jih z veseljem podpisal kak francoski simbolist. Saj menda ni naključje, da jih je odkrila že nemška predromantika in da je ob, na primer, Hasanaginici, pa čeprav v Fortisovem prevodu, Goetheju jemalo sapo. To je seveda presoja z literarnega gledišča, za etnomuzikologa pa je vsak najneznatnejši drobec zapete pesmi neskončno dragocen, čeprav po mnenju literata ali skladatelja morda ne dosega umetniških višin.

Hm, obstajajo večje in manjše razlike med avtorskimi poetikami, to velja za slovenske in tudi druge pesnike, kjerkoli že so. In to velja tudi za pesnike iz dežel jugovzhodne Evrope, ki se zgledujejo po recimo temu zahodnoevropskem okusu, nekako od začetka 19. stoletja naprej. Sicer pa slovenski pesniki po svoji senzibilnosti in še čem spadajo prej v kulturni krog Srednje Evrope kot Sredozemlja. Kar ni ne dobro in ne slabo in o literaturi ne pove ničesar. Slovenci premoremo nekaj pesnikov, živih in tistih pod rušo, ki bi nam jih zavidali veliko večji narodi, če bi sploh vedeli zanje. Toda če pišeš v jeziku tako majhnega naroda, kot je slovenski, potem si hočeš ali nočeš obsojen na obrobje. Tomaž Šalamun je prej izjema kot pravilo. Kdo danes bere poezijo, pa je drugo vprašanje. Vem, da so jo v 70. in 80. letih preteklega stoletja Grki, tudi tisti, ki so bili literarno neizobraženi, veliko več brali kot Slovenci; to vem, ker sem takrat živela med njimi.

Z Drorom Orgadom sva nastopala kot duo med letoma 2006 in 2009 in naštudirala sva lep program, ki ga žal z izjemo nekaj demo posnetkov nisva zabeležila na cedeju. Ko sem se začela ukvarjati z izročilom španskih Judov, na glasbenem trgu ni bilo prav veliko posnetkov z njihovo glasbo. Zdaj je drugače, zadnjih sedem, osem let se cedeji s sefardskimi pesmimi množijo, da jih komaj dohajam, kar me veseli. Sefardsko izročilo doživlja nekakšno renesanso, tudi sefardsko španščino so malodane že standardizirali, čeprav obstaja veliko različic tako imenovanega ladina, vse več je tudi knjig v tem jeziku. Izročilo vsakršnega obrobja je pomembno. Težje je dostopno, bolj je dragoceno. Na obrobju včasih poženejo prelepi cvetovi, ki jih v velikih, skrbno zalivanih vrtovih ne najdemo. Obrobje nas večkrat brani pred neurji, brez njega nas ne bi bilo. Vetrovi bi nas raznesli kot regratove lučke.