Je pomembno, da so ti otroci romski? Ni. Vsi otroci so naša prihodnost. In vsak človek je naša skupna usoda.

V romsko naselje Dobruška vas v občini Škocjan je leta 2011 prispela posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarine de Albuquerque. Kar je tam videla, je bilo tako zastrašujoče, da je o tem morala obvestiti generalno skupščino Združenih narodov. Sredi Evrope otroci pijejo vodo iz umazane mlake, zato zbolevajo za prazgodovinskimi boleznimi, ki jih v lokalnem zdravstvenem domu komaj še poznajo. »Najprej podtaknjena bomba, potem pomanjkanje vode, zdaj pa nam grozi še to, da bomo ostali brez strehe nad glavo. Bojimo se izselitve in rušenja naših domov,« je včeraj po telefonu zgodbo svojega naselja nadaljevala Dobrušanka Lili Grm. Spomladi so dobruškim Romom sporočili, da bodo na območju njihovega naselja zgradili industrijsko cono. »To naselje je naš dom,« je rekla Grmova. »Doslej pa nam ni še nihče povedal, kam naj gremo, če ga bodo porušili.«

V normalnem svetu si vsi lahko predstavljate, da če vam oblast skozi hišo zapelje bager, da bi naredila prostor za veliki biznis – in to se po svetu ves čas dogaja, spomnite se samo, da so bili Romi največje žrtve gradnje infrastrukture za olimpijske igre v Atenah –, boste v zameno dobili novo bivališče. A za Rome »normalnega« sveta ni. Če je morala gospa Lili Grm vsak dan s samokolnico in dvema posodama prehoditi in prevoziti šest kilometrov, da je dosegla to, kar večina ljudi postori z levo roko, ko odpre ventil na vodovodni pipi, lahko pričakuje še kaj hujšega. »Moj sin je povsem prestrašen. Vsakokrat, ko vidi bager, vpije, da nam bodo vse porušili. Kako se bo fant, ko bo odrasel, s kom normalno pogovarjal? Travmo bo imel vse življenje.« Lili Grm, lucidna borka za pravice Romov, je herojska glasnica prihajajoče dobe, v kateri bodo človekove pravice soočene z brutalnim prepletom politike in kapitala. »Pri nas bo počilo,« je napovedala Grmova. »Zgodil se bo novi Ambrus.«

Kar je hotela reči, je, da se je s problemi, ki imajo mednarodnopravno razsežnost – in takšno razsežnost Romi kot največja evropska manjšina nedvomno dosegajo – treba ukvarjati, sicer se bodo razrešili sami, vendar na zelo neljub način.

Vlada Alenke Bratušek ima ob aktualni prenovi zakona o romski skupnosti lepo priložnost. V Sloveniji je problem sicer globok, ni pa zelo obsežen. Ureditev civiliziranih bivanjskih razmer v romskih naseljih ni finančno zahteven poseg. Lahko pa prinese nekaj točk. Te točke štejejo na (med)državni ravni, na državnozborskih volitvah pa ne morejo biti usodne. Izkušnje iz Evrope resda kažejo, da so župani, ki so uredili kaj za Rome v svojem okolju, na naslednjih volitvah izgubili položaje. A vlada ni županska pisarna. Če poenostavimo – na občinski ravni je županovo tehtanje med asfaltiranjem pločnika in vodovodom za Rome močno obteženo v eno smer. Na državni ravni pa politikom ne škodijo niti zaporne kazni zaradi milijonskih poslov z orožjem. Zakaj bi jim škodil vodovod? Prenova romskega zakona tako lahko postane zmaga za vse: za vlado, da bi končno nekaj storila za ljudi, in za Rome, če bodo v zakonodajnem procesu res imeli priložnost povedati, kaj potrebujejo. In župani? Župani lahko izberejo, na katero od obeh »zmagovitih« strani se bodo postavili.