Tauferjeve besede in obrazložitve žirije zato odpirajo pomembnejše vprašanje: ali je v literarnoteoretskem diskurzu še primerno uporabljati termine, kot so 'spol', 'generacija' ali 'spolna usmerjenost'? Debata o tem, ali obstaja moška in ženska umetnost, mlada ali stara poezija, ali pa le dobra in slaba, je tanek led in privržencev tako ene kot druge teorije je veliko. Žirija se je pri pesnicah očitno zares odločila karakteristike njihove poezije utemeljiti v spolu in starosti (in klišeju, kaj naj bi 'dekleta' zanimalo), po drugi strani pa se je izognila spolni usmerjenosti – kar je spet užalilo nagrajeno lezbično avtorico. Bi bilo torej treba njeno poezijo označiti ne kot mlado in ne kot žensko, pač pa kot lezbično? Bi to pomenilo politično podporo spolni manjšini, hkrati pa redukcijo njene poezije na ta segment, s tem pa morda na eno bralstvo? Ne gre pozabiti, da se ob stavku 'najboljša slovenska pesnica' pesniki prav nič ne vznemirijo, saj to razumejo kot zgolj zmago v polfinalu, med ženskami; finale pa jim še vedno pripada.

Da bi se zadeve še dodatno zapletle, je pesnica Barbara Korun sproblematizirala še mecena nagrade, poslovneža, ki je prispeval 3500 evrov za nagrado. Ta tiska knjige tudi za ruski trg, po navedbah DSP pa naj bi te knjige kupovali »predsednik Putin, premier Medvedjev in oligarhi, kot so Abramovič, Potatin, Asmanov in drugi«. Spet se lahko le držimo za glavo: katero teslo na DSP je napisalo to sporočilo članom? Ta ceneni PR za telebane, zraven pa še (ironična ali hvalisava?) uporaba besede 'oligarhi', kar seveda pomeni lopove?

A spet se je treba vprašati nekaj resnejših, načelnih stvari: ali pisatelji zagovarjajo najvišje standarde povsem čistega denarja? Če ja, kateri denar potem to je? Le javni? A ta ne prihaja tudi od podjetnikov?

Res je, da je Rusija poltotalitarna država, toda ali to pomeni, da bi bilo sponzorstvo Geoplina, ki kupuje ruski plin, ali Gorenja, ki prodaja v Rusiji, ravno tako sporno? Ali bi bilo treba preveriti, ali je ta hladilnik kupil tudi Putin? Ali je treba zavrniti evropska sredstva, ker prihajajo iz pisarn, ogretih z rusko nafto, črpano v nemogočih pogojih? Bi bil ameriški ali kitajski denar manj sporen? Načelnost je vsekakor potrebna, toda biti mora premišljena, definirana in dosledna. Če ne, je lahko precej patetična in hipokritska. In je nagrajenko Kristino Hočevar spravila v izjavo, da »se je težko odločiti, kako sprejeti nagrado – ob zgrešeni izjavi žiranta in ob vse agresivnejšem vdoru zasebnega kapitala v polje umetnosti«. Sponzorstvo kot »vse agresivnejši vdor zasebnega kapitala v umetnost«? Hja, tukaj pa očitno nekdo nečesa ne razume. Pesnice so očitno pozabile, da večine naših in tujih literarnih festivalov, ki so se jih tudi same udeleževale, pa tudi mnogih predstav, koncertov in razstav brez »agresivnega vdora zasebnega kapitala« sploh ne bi bilo; da se leta in leta borimo za to, da bi gospodarstvo, tako kot na zahodu, podpiralo kulturo in umetnost, da bi se podjetjem priznale davčne olajšave in jih s tem zares spodbudile k večji »agresivnosti«, še posebej v času krčenja javnih sredstev. A to nevednost bi nagrajenki oprostili, če bi ob teh svojih pomislekih enostavno sprejela nagrado, umazani »zasebni kapital« pa, pokončno in načelno, zavrnila. A je našla svoj moralni alibi, da denar vseeno vzame, v – lasti kakovosti: »Hkrati sem nagrade kljub vsemu vesela, saj neskromno mislim, da si jo ta moja knjiga zasluži.« Ker je vprašanje izvora denarja pomembno le za slabe knjige, za dobre pa ne? Oligarhi gor ali dol?