Je bila pot do tretjega naslova težja kot do prvega leta 2010 in drugega leta 2012?

Gotovo. Prvi razlog je, da sem odpeljal dirko manj, za nameček pa sem imel šibkejši avto v primerjavi z največjimi konkurenti.

Vaši tekmeci so poudarjali, da ste imeli pred njimi prednost, ker je bil zadnji reli pred vašim pragom. Mar idrijske ceste res tako podrobno poznate?

Glede na to, da so bili tekmeci zvečine iz mojih krajev in so hitrostne preizkušnje že vozili, prednosti nisem imel. Izjema je bila ena hitrostna preizkušnja, ki je bila tehnično zahtevna in je zahtevala veliko dirkaškega znanja. V Sloveniji ni več prednosti domačega terena, saj vozniki hitrostne preizkušnje relijev že dobro poznamo.

Že kaj razmišljate o prihodnji sezoni, boste morebiti bolj dejavni tudi na tujem?

Ne, o prihodnji sezoni res še ne razmišljam. Seveda imam željo, da bi se preizkusil tudi na tujem, toda trenutno je to res le želja.

In dirkalnik, boste še vedno sedeli za volanom renaulta clia R3?

Za zdaj sem s cliom zadovoljen.

Reli sodi med tiste športe, ki recesijo močno občutijo. Je težko zbrati zahtevana sredstva, koliko vas dejansko stane sezona dirkanja?

Premajhna finančna sredstva so tudi razlog, da sem dirkal s šibkejšim in posledično občutno cenejšim avtomobilom. Treba se je bilo prilagoditi denarju, ki smo ga imeli na voljo. Letos me je sezona stala približno 40 evrskih tisočakov, to je neki minimum, če želim biti doma konkurenčen v boju za naslov. Seveda pa veliko dela opravimo sami in tako privarčujemo kar nekaj denarja.

V reliju sta že skoraj 20 let, sprva ste bili sovoznik, doživeli ste veliko. Kaj je vaš naslednji izziv?

Žal je vse pogojeno s finančnimi sredstvi, toda moja želja je seveda odpeljati nekaj relijev za evropsko prvenstvo, kjer je konkurenca močna, alternativa pa je tudi italijansko prvenstvo v pokalu clio, kjer je kakovostnih dirkačev veliko, boji za vrh pa zanimivi. Toda tudi to zahteva določena finančna sredstva, saj mora biti dirkalnik 100-odstotno pripravljen, če želiš biti blizu vrha. Je pa res, da so najboljšim namenjene nagrade.

V dirkanje je tako ali drugače vpeta celotna družina, partnerka Andreja in hči Anja skrbita za moralno podporo in logistiko, sin Matic pa je kot mehanik del ekipe.

Sin že dirka, v letošnji sezoni je bil sovoznik, seveda pa mi pomaga pri pripravi dirkalnika. Dejansko je res, da sami naredimo vse.

Reli je sicer nevaren šport, a sami huje še niste bili poškodovani. Je strah kljub temu prisoten?

Seveda je dirkanje nevarno, a vseeno ne vidim kakšnih posebnih nevarnosti, zato se na dirko ne odpravljam s strahom, kvečjemu s pozitivno tremo. Večje poškodbe v dirkalniku še nisem staknil, hujša je bila tista na kolesu, zaradi katere sem izpustil celotno sezono.

Tvegate na vsaki dirki 100 odstotkov ali to v domačem prvenstvu ni potrebno?

To ni tveganje, pač pa vožnja na polno. Toda v državnem prvenstvu se le redko zgodi, da je treba peljati na polno, ker so tekmeci blizu. Letos mi, čeprav sem imel šibkejši dirkalnik, na polno ni bilo treba voziti, saj sem imel na cilju veliko prednost. Izjema je bil reli Velenje, kjer smo si bili tekmeci resnično noro blizu.

Kaj storiti, da bo slovenski reli znova zapeljal na pota stare slave?

Nihanja so že dolgo prisotna, enkrat gre reliju bolje, spet drugič slabše. Se mi pa zdi, da sploh ni tako slabo, konec koncev je število dirkačev glede na majhnost Slovenije čisto ustrezno. Je pa res, da pri vrhu ni široke konkurence, ki bi si je gotovo želel.

Je pokal s cenovno sprejemljivimi avtomobili, v katerih bi se kalili mladi dirkači, ena izmed rešitev?

Gotovo. Ne vem, kaj slovenska krovna zveza še čaka, pokal za mlade s cenovno dostopnimi avtomobili z vgrajeno obvezno varnostno opremo bi bil zadetek v polno. Yugo in njemu podobni avti so že zastareli in niso več primerni za reli, trenutni dirkalniki, ki so na voljo, pa stanejo 20.000 in več evrov.

Je kakšna dirka svetovnega prvenstva prihodnje leto realnost ali iluzija?

Žal so tovrstne dirke predrage, bil bi že vesel, če bi odpeljal kakšno dirko za evropsko prvenstvo.