Letos je bil v središču Slowindovih »druženj« ponovno Vinko Globokar – se ve: kot snovalec sporeda, skladatelj, dirigent, improvizator, največkrat kot nekakšen performer in venomer kot prisluškovalec teka sodobnega sveta in družbe. Seveda se kontekst, v katerega že petdeset »udarja« Globokarjeva glasba, močna spreminja. Če je sprva agirala v znamenju modernistične destrukcije vsega tradicionalnega, je dobri dve desetletji kasneje jasno izstopala s svojo družbeno angažiranostjo in s prevpraševanjem meja glasbenih institucij in žanrov. Vprašanje tokratnega festivala je tako bilo, kaj nam lahko osnovna glasbeniška naravnanost, ki petdeset let ostaja trdno zvesta svojim osnovnim postulatom, pove danes v globoko digitaliziranem, globaliziranem in tudi lobotomiziranem svetu. Kljub pomislekom se je izkazalo, da je morda njena moč danes celo največja – če je bila v prvih dveh fazah v soglasju z intelektualnim in bojevitim evropskim duhom, danes ostaja pomemben branik angažiranost, povednosti in neukročenosti. Vse to je Globokar sam: v svojih najnovejših delih in tudi s svojim osebnim odnosom ostaja nekako namenoma neprilagojen, ironično privzdignjen – toda takšna izrazito iskriva drža vedno prinaša tudi jasno sporočilo, nikoli ne dogmatsko, pa vendar kritično, mestoma celo emotivno.

Festival je tako gotovo prinesel pomembne vrhunce. Če se zdi Globokarjeva Ječa mestoma spremenjena v niz na videz povsem arbitrarnih zvočnih dogodkov, odpadkov in domislekov, potem udarja Prodajanje vetra (naslovna skladba Festivala) s svojimi prekonstrukcijami inštrumentov, obešenjaškim »ubijanjem/dušenjem« tradicije, glasbeniškim sodelovanjem in jasno performativno gestikulacijo z vso močjo globokarjanske iskrivosti. Pri tem je toliko bolj navdušujoče, da se zde tudi sprva bizarne geste, oddaljene od glasbenega strukturiranja, na koncu izrazito potegnjene v glasbeni tok, celo imanentno glasbene, kar je gotovo največja odlika Globokarjeve glasbe. Podoben vrhunec sta prinašali deli Izžarevanje in Talci. V prvem je s svojim povsem resnim in predanim soliranjem in vodenjem oboist Matej Šarc glasbenike peljal prek različnih glasbeniških situacij, ki so se spreminjale v brezštevilne inovativne zvočne realizacije, Talci pa so dokazovali Globokarjev nezmotljiv čut za dramaturgijo, ki je vodila od nižišč k fulminantnim viškom. Toda dokončno me je Globokar razorožil z Idolom in sklepnim Kalejdoskopom v megli. V Idolu obravnava močno aktualno tematiko zvezdništva in z njo povezane histerije. Dekliški zbor kot množica prerazgretih najstnic glasbeno podoživlja svoja evforična čustva (povsem je navdušila izjemna vživetost mladih zboristk Dekliškega zbora iz Hannovra in njihove dirigentke Gudrun Schröfel – po resnosti so prekosile marsikateri »odrasli« zbor) do idola, ki se prikaže šele na koncu v karikirani obliki samega Globokarja, ki odpira šop novih tem, povezanih tudi s spolnim nasiljem, pretrganimi medčloveškimi stiki in vprašanjem staranja. Še bolj jasno zadnjo tematiko povzema Kalejdoskop, v katerem Globokar ponovno prevzema vse glasbeniške funkcije in v katerem se v končnem improvizacijskem dialogu izkaže, da za glasbo ne obstajajo fizične meje (prostor, telo, material, inštrument), temveč zgolj mentalne. Globokar je, kar se zadnjega tiče, prav tako vitalen kot pred petdesetimi leti, še več: njegova mentalna dejavnost je v opustošenem globaliziranem vsakdanu še toliko močnejša.

Na festivalu je bil prostor odmerjen tudi nekaterim Globokarjevim sodobnikom (v Berievi mali mojstrovimi, Ljudskih pesmih, se je predstavila Barbara Jernejčič Fürst z jasnim vokalnim oblikovanjem, a tudi s kanček preozkim barvnim razlikovanjem) in slovenskim novitetam: poleg Luke Juharta in Bojane Šaljić Podešva sta se predstavila še Tomaž Bajželj (njegovih 350 opomb je subtilni pogovor linearnega in zvočno inventivnega, ki pa se vendarle premalo odteguje nekaterim modernističnim šablonam) in Larisa Vrhunc (Grajska je še eno skladateljičino ansambelsko delo, ki daje prednost subtilnosti in jasno strukturirani premišljenosti, tokrat položeno v naročje ostinatov in pedalnih tonov).

Festival Slowind je še enkrat dokazal svojo nadmoč nad delom javnih zavodov, tudi vsi izvajalci (tako domači kot tudi tuji) so se zdeli bolj osebnostno povezani s festivalom in njegovimi umetniškimi nalogami. Ni čudno, da se tak »družinski« občutek prenese tudi na poslušalstvo, kar povsem presega vsakodnevno rutino javnih zavodov.