Izkazalo se je, da je bila takratna napoved v komentarju napačna. Že zdaj je namreč zrelo spoznanje, da si lahko Fištravčevi volilci njegove predvolilne obljube in zaveze zataknejo za klobuk. Način vladanja Mariboru se namreč ni spremenil. Mesto je ugrabil dolgokraki mehkužec drugega vodje, pod katerim se razrašča omrežje zaslužnih, ki izpolnjujejo najmanj enega izmed pogojev: sodelovanje v predvolilnem štabu, članska izkaznica Zares ali bivališče oziroma posel v Miklavžu na Dravskem polju.

Javna skrivnost je, da so tisti, ki so nekoč vodili skupino na facebooku Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora, bliže sedanjemu županu, kot bo ta pripravljen priznati. Naj se sprenevedajo; takšno strahopetno obnašanje pove več kot dovolj o tistih, ki skoraj leto dni po vstajah nočejo prevzeti odgovornosti za svoje delovanje.

Njihovo skrivanje samo po sebi ne bi bil problem, če se ta vzorec ne bi prenesel v vodenje mesta. Najvplivnejše položaje v občini ta čas zasedajo osebe, ki tam niso niti zaposlene, kaj šele da bi imele uradniški status. Fištravec jim je s podjemnimi pogodbami podelil zelo široka pooblastila, odgovornosti pa jim ni treba prevzeti nobene.

Morda bo kdo tukaj ugovarjal in stopil v bran zaupnikom, češ da mestu služijo za bagatelne mesečne vsote ali pa celo svetujejo brezplačno. Res je, a kljub temu je to velik problem, in sicer ne zgolj zato, ker je zakonsko sporno, če je neki pogodbenik nadrejen javnemu uslužbencu. Nizki honorarji utegnejo biti »semenski kapital«, če uporabimo priljubljen županov izraz. Če si bosta Fištravec in njegova ekipa prihodnjo jesen zagotovila štiriletni mandat, lahko iz tega sedanjega navideznega drobiža vzklijejo bistveno večje vsote in posli.

Da županovim protežirancem lakomnost ni tuja, dokazuje spodleteli posel za urejanje občinskega profila na facebooku, ki ga je Fištravec septembra letos oddal anonimnemu podjetju Neroli po »bagatelni« ceni 2440 evrov na mesec. V tej firmi sedita podjetnici, ki sta – če si spet izposodimo županov besednjak – samo korak oddaljeni od županovega zunanjega svetovalca za odnose z javnostjo. Ko so ta sporni posel razkrili mediji, se je ponudnik prostovoljno umaknil z obrazložitvijo, da je »pod takšnim pritiskom javnosti in medijev nemogoče delati«.

Fištravca ta aferica ni napeljala k spoznanju, da se bo od Kanglerja kmalu razlikoval le po širokokrajnem pokrivalu na glavi. Nasprotno: zaradi razkritega prerivanja k občinskemu koritu je v svojem kabinetu sprožil lov na čarovnice. Treba je bilo najti izdajalca, ki je umazani biznis s facebookom prišepnil medijem. Osumljenci so postali tisti svetovalci v kabinetu, ki niso iz »zdravega« jedra predvolilnega štaba. Župan jih je izrinil iz kroga zaupanja in jim je nameraval natakniti nagobčnik z zahtevanim podpisom absurdne izjave o molčečnosti.

Fištravčev predhodnik je zagrešil marsikatero neumnost in nezakonitost, a tako globoko niti Kangler ni zakorakal v močvirje nedemokratičnosti in avtokracije. Vstajniški župan je z idejo, da bi v njegovem kabinetu veljala mafijska pravila, izkopal še globljo greznico v zgodovini politične nekulture. Da mu bo to uspelo tako hitro, ni pričakoval niti največji pesimist.