Preden nadaljujem, samo opomba, da je Ihan generacijsko zgodbo zastavil kot trilogijo (Bejbibumbarji – Bumbarji – Bejbiji) in zadnji del, ki bo govoril o mlajši generaciji (po logiki sodeč današnjih tridesetletnikov in mlajših), bo, če se ne motim, objavljen prav danes. Na tem mestu sledi samo nekaj mimobežnih in neobveznih opažanj o nas, ki smo nekje vmes.

Mi, ki danes pri žlahtnih štiridesetih skrivaj kupujemo prva očala za na blizu, smo vstopali v srednje šole še v prejšnji državi. Med srednjo šolo je ta država mimogrede brutalno izhlapela v nič skupaj s svojo ideologijo, ideološkim diskurzom, vrednostnim sistemom, ikonografijo, mitologijo, jezikom itd., kar pomeni, da smo se na fakultete vpisovali že v novi državi, z novimi simboli na dokumentih in v novem sistemu. Ob samem nastanku države nismo bili v nizkem startu. Ko je naš generacijski roj vendarle priletel do sistema, je bil že precej temeljito pokrit, zapolnjen in varovan s strani birokratske generacije pred nami, če uporabimo Ihanovo oznako. Še vedno je bilo mogoče najti razne luknjice in razpoke, vendar pa je polovica roja vseeno ves čas brenčala zunaj in ostajala brez lastnih lukenj.

Začelo je postajati jasno, da stvari niso več samoumevne. Da bo potrebne veliko spretnosti, taktičnosti, fleksibilnosti, prilagodljivosti, vztrajnosti, pridnosti, nekonfliktnosti, če hočemo priti v sistem, da bo treba širiti nabor orodij oziroma orožij in da bo, med drugim, treba resno pristopiti k marketingu. Ker nismo dobili, kar so dobile generacije pred nami, se je počasi odpiral prostor za tiho zamero, na drugi strani pa smo si ostrili preživitvene instinkte in po potrebi dvigovali stopnjo brezkompromisnosti. Bili smo pridni, precej trapasti, po malem tudi ljubki, vendar reflektirali nismo. Tako rekoč nič.

Do finančne krize je vse skupaj še nekako šlo. Dokler je bilo na splošno denarja dovolj, je tudi z mize letelo dovolj drobtin, da se je tisti del roja, ki je ostal brez lastne luknje, nekako prebijal naprej. Nato je zmanjkalo denarja, drobtin, sistem se je dokončno hermetično zaprl, na zadnja vrata pa je začela odločno trkati generacija za nami, ki ni poznala niti naših drobtin. Počasi je začela nastajati panika, igra postaja ostrejša, vse več je strahu, torej iracionalnosti, vse več je situacij, ki lahko… Vendar reflektiramo, moj občutek, dejansko še ne nič. Ne zmoremo, ne znamo, ne upamo.

Refleksija je bila za povojno generacijo ključnega pomena, vzpostavljala je prostor svobode, hkrati pa je šlo seveda za krvavo resno stvar. Pri generaciji birokratov je refleksija kljub drugim okoliščinam še vedno odigrala vlogo pri razmisleku in lastnem poetološkem in generacijskem utemeljevanju. V bistvu je nabor naslovov generacije pred nami, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tem, kar pester in širok. Seveda pa je res, da »kljub naši nenehni refleksiji o lastni prezenci v knjigah in medijih« iz današnje perspektive deluje vse to teoretiziranje sicer ljubko, vendar pa »brez refleksije o realnosti, ki zares šteje«.

No, poskušali so z razmislekom, ali pa so v tem videli vsaj dovolj intelektualnega izziva, morda celo zabave. Mi smo v tem smislu naredili korak naprej. Mi se, vsaj kolikor vem in mi je znano, s poskusom sondiranja kakršnih koli generacijskih koordinat sploh nismo ukvarjali. Kolikor vem, generacijskega horizonta kot resnega problemskega polja sploh nismo vzpostavili. Praktično na nobeni ravni. Govorim o refleksiji, ki nagovarja, ki je v dialogu, ki strukturira in artikulira realnost in njene odtenke okoli nas. In pri tem je vseeno, ali prihaja kot razmislek o neki estetiki, gesti, sliki, mislim, mentalni dramaturgiji… Poskušam razmišljati o vsebini, ki jo dajemo v prostor, s katero sokreiramo prostor, pa mi od prve ne pade na pamet…

»Zaradi prirojene in nato še izšolane slepe pege za antagonizme smo slovenski bumbarji trenutno daleč najnevarnejša generacija,« saj je »vendar občutek za antagonizme osnova za diskusijo. Kjer so si ljudje zmožni dajati na mizo dejstva in številke. Prikrivanje svojih antagonizmov pa vodi v podmizne akcije in patološka zavezništva.« Tudi v tem smo zvesti učenci svojih učiteljev, kot tudi v spregledovanju, načinu komunikacije in vsem drugem. Slepoto za antagonizme v družbi in spretnost spregledovanja smo brez dvoma še nekoliko izpopolnili, mislim, da nosi naš generacijski podpis tudi dokončno spoznanje, da besedam konec koncev nima smisla pripisovati prevelike teže, da smo se zelo dobro vklopili v zastavljeno igro, da smo, kot kaže, kontinuiteta in da nimamo pretiranih ambicij po spreminjanju stvari. Za konec pa poanta iz kolumne pred tem: o kakršnem koli frontalnem premiku v mentaliteti, o novi kvaliteti odgovornosti do javnega prostora in spoštovanja do ljudi znotraj moje generacije preprosto ni govora.