Za pedofilijo velja, da se marsikomu zašibijo kolena, ko vidi na ulici četico skavtinj, samo nekateri od teh nedvomno motenih ljudi pa ta svoj zagaman vzgib realizirajo. In med njimi obstajajo razvpiti primeri, ko so se ljudje šli prostovoljno kastrirat. No, Mal je še vedno in predvsem avtor nekaj med mladino najuspešnejših domačih otroških zgodb ter scenarijev za filma Sreča na vrvici in Poletje v školjki, torej avtor, ki je med občinstvom in zgodbami vzpostavil nujen erotični odnos, ni pa na sodišču pravnomočno obsojen. Kot povprečno obveščenemu državljanu mi kaj več od tega ni znanega. Veste vi kaj več? Od kod? Sosede? Javno obravnavanje tega človeka na način, kot se ga obravnava, se zdi prvovrstna grobost. Vaški linč. Ki zagotovo ne poraja nežnosti in kreativnosti. Če smo že pri dialektiki, vzgoji in napredku. Grobost povzroča grobost. Pa ne simulirano, ampak dejansko. Ne glasno, ampak tiho. V majhni spalnici ob ugasnjeni luči in z morebitnim odsevom mesta izza zaves, ko bržkone pijani ata malemu ali ta mali počne ne veš kaj. In o tem potem seveda ne napiše romana. Govori se tudi o gospodih, ki se hodijo sproščat v Azijo. No ja, bolj molči se. In v tem je paradoks pisateljevega primera. Da je kriv zato, ker o teh zadevah piše. Po mnenju ene od njegovih nasprotnic »zrela« družba takšne ljudi zapira. Ne bi se strinjal. Zrela družba takšnim ljudem dovoli govoriti.

A nazaj k edinemu preživelemu beograjskemu izpostavljencu. Zakaj je še živ? »Ker mu je velikokrat pobegnil zadnji bus, živel je pa v daljnem predmestju, tako da je redno pešačil domov,« je torej oni dan odgovoril spoštovan beograjski glasbeni kritik. In me kupil. To so pravi kritiški podatki, ne pa one jamrarije o »rudimentarnosti izraza«, zaradi česar na rokenrol koncertih nemalokrat vidiš samo še strokovno javnost. Gibati se je torej zdravo.

A mularija se je telesno zamrazila, pravijo podatki, ki so prišli na dan minuli teden. Od Sreče na vrvici pa do dandanes se ji je rezultat na 600 metrov v povprečju poslabšal za osem sekund, kar se ujema tudi z evropskimi izsledki. Po telesni zafuranosti otrok smo Evropejci. Nedvomni pripadniki evropske civilizacije. Kak božjastnež bi v času, ko smo se še priključevali, nemara vzkliknil: »Nam ni treba nikamor iti. Mi smo že tukaj!« Tek na 600 metrov je v vsakem primeru težka disciplina. Kadar na kakem tekališču vidim mularijo teči take vrste obvezen tek, pogledam stran. Sploh kar se dekliške kategorije tiče. Ob pogledu na njih mi postane nerodno. Razen nekaj atletinj Bred v ospredju (Breda je atletinja iz stripa na zadnji strani neke socialistične otroške revije, ki je starki na avtobusu odstopila sedež, medtem ko oholi nogometaš Mirko tega ni storil) ne znajo teči. Pa morajo. Neokusen prizor so. Kot da bi gledal mučenje. In tako je bilo nemara vedno. Računalniki so samo okrepili neaktivnost. Pa ne samo neposredno športiranje. Mularija se tako in tako manj premika. V šolo jih prihajajo iskat starši. Med drugim zaradi pedofilov. Ki naj bi nebogljenčke čakali za vogalom. Seveda je stvar presoje slehernega posameznika, ali se mu usoda njegovega malčka zdi zaradi tega ogrožena ali pač ne.