Ideja je bila enostavna, skrajšati dolžino cestne povezave med Parizom in Rimom. Izvedba pa veliko težja, saj je razvojnikom na poti stala mogočna gora Mont Blanc. Vrtanje predora je trajalo osem let in ko so ga 16. julija 1965 predali uporabi, je bil z 11.611 metri najdaljši na svetu. Predvsem pa velika uspešnica, tudi zavoljo nizke cene vožnje skozenj vsega 1,2 evra (današnja cena za osebni avto je 35 evrov). Toda kmalu se je pokazalo, da je bila zasnova z eno cevjo zgrešena, število vozil pa se je z letno predvidenih 350.000 dvignilo na več kot dva milijona. Vse želje razvojnikov, da bi zvrtali še drugo cev, pa so naletele na gluha ušesa lokalnih skupnosti, ki so bile odločno proti.

Prvega je dal zgraditi markiz Ludovic II.

Ste že slišali za markiza Ludovica II.? Bil je znan po tem, da ni rad plačeval davkov, v zgodovino pa se je vpisal tudi kot prvi, ki je dal zgraditi predor pod Alpami. Ko so ga leta 1480 dokončali, je v dolžino meril 75 in v širino 2,5 metra. Pol stoletja pozneje je bila zastavljena naloga seveda veliko bolj drzna in zahtevna, saj so dela potekala 2000 metrov pod vrhom 4800 metrov visoke gore. Vrtali so z obeh strani – v rekordnem mesecu so napredovali 256 metrov –, pri čemer so imeli Francozi lažje delo, saj je bil njihov del gore predvsem iz granita, na italijanski strani pa je bila geološka struktura izjemno nepredvidljiva, delo je večkrat ustavil tudi vdor vode. Ta je bil še posebno močan decembra 1961, ko je voda začela zalivati predor s pretokom kar 1200 litrov na sekundo in ogrozila celoten projekt. Napori delavcev, ki so zapisani kot herojski, so vdor vendarle ustavili in dela so se nadaljevala. Na veselje francoskega predsednika Charlesa de Gaulla in italijanskega predsednika Giuseppeja Saragata, ki sta bila ob inavguraciji predora najbolj nasmejana, pa čeprav so se predvideni stroški gradnje povečali dvakratno. Toda cestno povezavo med prestolnicama so skrajšali za kar 150 kilometrov, zato je bilo veselje kljub visokim stroškom neizmerno.

17. požar je bil usoden za 41 ljudi

Predor so z leti nadgrajevali, od leta 1978 so ga nadzorovali tudi s kamerami – resda so bile postavljene le na vsakih 300 metrov –, vanj so leta 1990 vgradili tudi gasilne naprave na vodo, tako imenovane sprinklerje, sedem let pozneje tudi sistem za zaznavanje dima. Vsaj navzven se je zdelo, da je varnost vožnje skozi predor visoka, nato pa se je zgodil 24. marec 1999. Belgijski tovornjak, ki je prevažal moko in margarino, je zagorel, po nekaj kilometrih vožnje, ko so ga na to z mežikanjem luči opozorili nasproti vozeči, pa se je ustavil. Požar je skušal voznik Gilbert Degraves sam pogasiti – kar je v 35 letih pred njim uspelo 16 preostalim voznikom tovornjakov, ki jih je prav tako zajel ogenj –, a so bili ognjeni zublji premočni. Drama pa se je šele začela. »V 30 sekundah je močno zagorelo. Zbežal sem v želji, da si rešim življenje. Ko sem se obrnil, se mi je zdelo, da je za menoj pekel. V nekaj minutah je predor spominjal na pečico,« je tedaj dejal Degraves. Dve minuti pozneje (devet minut po vstopu tovornjaka v predor) so sicer odgovorni sprožili požarni alarm, toda v predor je s francoske strani že zapeljalo 10 avtomobilov in 18 tovornjakov, večini pa zaradi vse bolj gostega dima (vidljivost je znašala le en meter) in ozkega predora ni uspelo obrniti.

Za nameček je prezračevalni sistem strupeni dim nosil z večjo hitrostjo, kot lahko ljudje tečemo, zaradi pomanjkanja kisika pa je večina vozil nehala delovati. Dovolj sta bila dva vdiha, da je človek omagal. Na pomoč so sicer priskočili gasilci, ki pa so se tudi sami znašli v smrtonosni pasti. Nekaj ljudi se je skrilo v posebna protipožarna zatočišča, toda njihova vrata so zagotavljala varnost le štiri ure, požar pa je gorel neverjetnih 53 ur – zaradi margarine, ki je na požar delovala podobno, kot bi 23.000 litrov bencina –, temperatura pa je presegla 1000 stopinj Celzija. Ko so se pet dni pozneje temperature v predoru spustile do te meje, da so omogočale varen vstop, je bilo znano, da se je število smrtnih žrtev povzpelo na 41. Da je bila tovrstna nesreča samo vprašanje časa, je tedaj dejal župan Chamonixa Michel Charlet, ki se je zavzemal za to, da najtežjim tovornjakom ne bi dovolili vožnje skozi predor: »Leta smo opozarjali odgovorne, da je 800.000 tovornjakov odločno preveč, da bi bila vožnja skozi predor varna.«

Za posodobitev 385 milijonov evrov

Kaj natančno je zanetilo požar, še danes ni jasno, večina pa omenja cigaretni ogorek, ki naj bi ga med vožnjo odvrgel neprevidni voznik, padel naj bi v cev za dovod zraka za motor, kjer je zagorel zračni filter, požar pa se je nato razširil na preostali del tovornjaka. Tovornjaku najbližji detektor dima ni deloval. Na sojenju se je leta 2005 znašlo 16 posameznikov in podjetij, družinam žrtev so plačali dobrih 13 milijonov evrov, najvišja zaporna kazen pa je bila šest mesecev.

Predor je bil kar tri leta zaprt za promet (kar je najbolj občutilo italijansko gospodarstvo in utrpelo za 2 milijardi evrov škode) in v tem času so ga odločno posodobili, za kar so porabili 385 milijonov evrov – zgradili so vzporedni evakuacijski jašek in gasilno postajo na sredi predora – uvedli pa so tudi novost, da vse tovornjake, preden vstopijo v predor, pregledajo. Hitrost v predoru so omejili na 70 km/h, minimalna varnostna razdalja med avti pa je 150 metrov. Kazni za neupoštevanje so visoke in se gibljejo od 135 evrov do odvzema vozniškega dovoljenja. Možnosti, da se nesreča ponovi, so skorajda nične.