Irena Velikonja osrednjo vlogo na literarnem odru nameni Blažu, ki se bliža petdesetim, ter se potemtakem spopada s prvimi znaki staranja. Čeprav ni niti postaven, niti duhovit, niti razgledan, se zanj ogreje precej mlajše dekle, vendar ga s svojo čezmerno naklonjenostjo začne kaj kmalu dušiti in protagonist se po nekajmesečnem ljubimkanju odloči za vrnitev k ženi, s katero ni nikoli zares prekinil stikov. A ta ga ne želi sprejeti nazaj v skupni dom, kar pisateljica nakaže kot enega izmed dveh vsebinskih vrhuncev. Drugi se izriše, ko Blaž izve, da je tudi njegova mati skakala čez plot ravno devet mesecev pred njegovim rojstvom.
Toda osrednja težava dela niti niso sami vsebinski nastavki, saj bi se iz teh, čeprav so ujeti v koordinate klišejev, lahko razvila pripoved na spodobni ravni. Bolj neuvidevno do bralca je, da pisateljica v dialogih, ki bi v vrtincu družinskih zdrah morali predstavljati najmočnejši element, lušči zgolj povrhnjico problemov, medtem ko se vsevedni pripovedovalec spotika ob vselej enake fraze, le tu in tam se domisli kaj slogovno inovativnega. Nadležno je tudi, da avtorica portrete do onemoglosti karikiranih figur v enakih potezah riše znova in znova. Tako bralcu nikakor ne more uiti, da je Blaž molčeč, predvidljiv ter se večino časa ne meni za svet okoli sebe, medtem ko sta njegova žena in še posebno njegova mati nadvse dominantni osebnosti, ki ga, prva povsem avtoritativno, druga pa nekoliko prikrito, za roko vodita skozi življenje. Vrh tega je osrednji lik obložen s številnimi stereotipi o moških: nerad se crklja, pred svojo ljubico brezsramno prdi in najbolj ceni molčeče ženske. Zdi se, da je avtorica zakorakala po stopinjah svojega junaka in se tudi sama brani pretiranega razmišljanja. Romanu gre tako očitati predvsem domišljijsko impotentnost in brezokusnost.
