Nominirali tri ljudi in dve ženski

Politična korektnost je nekorektna

Na njegove besede se je odzvala skupina podpisnic in podpisnikov, ki je menila, da je iz izjave razbrati, da je slovenska poezija še vedno domena moških, žensko pojavljanje v njej pa je nekakšna eksotika, ki spolno in generacijsko obarva bero. »Pesnice na Slovenskem se kot izjemna redkost v enaindvajsetem stoletju lahko približajo celo številu dve v izboru žirije za nagrado. Pomembne nagrade redko pristanejo v njihovih rokah, lahko pa jih opazujejo iz kroga nominirancev, ki ga kdaj pestro obarvajo tudi s svojim spolom,« so zapisali v odprtem pismu. Ocenili so, da gre za »simbolno nasilje dominantnega diskurza«, ter zavrnili »dobrohoten ali celo gospodovalen dialog« s strani žirij in krovnega društva.

Delno je ostalo spregledano, da je Veno Taufer pesnicama prisodil tudi nošenje nekakšnega imaginarnega praporja predstavnic generacij. Izjava tako ne implicira le, da je žirija pri sestavljanju bere upoštevala tudi spolno sestavo, pač pa tudi starost avtorjev. Če je bila v resnici na delu predvsem politična korektnost, tudi ne preseneča, da je ta rodila pokroviteljski odnos do obeh ženskih avtoric in predvsem do najmlajše avtorice. Ker je žirija za avtorico Katjo Gorečan zapisala, da v svoji zbirki »govori o vsakdanjih rečeh, s katerimi se srečuje verjetno večina deklet«, se je ta na žirijo obrnila z retoričnim vprašanjem: »Ali se vi ne srečujete s svetom, z življenjem, z ljubeznijo, s sanjami, s stranišči, z živalmi (...) Ali pa so to le izključno najstniške, dekliške zadeve in se odrasli, zreli ljudje s tem enostavno ne ukvarjajo več?«

Na redukcijo poetik opozarja tudi literarna zgodovinarka, kritičarka in pesnica Alenka Jovanovski, ki sicer poudarja spoštovanje do strokovne podkovanosti žirije, vendar ocenjuje, da je poezijo Gorečanove brala podcenjujoče. Opozarja tudi na branje nagrajene zbirke Kristine Hočevar, kjer sta zanemarjeni lezbična drža in politična razsežnost pesmi. Nagrada je nazadnje romala prav v roke Hočevarjeve, a tudi ob utemeljitvi velja ugotovitev, da je žirija lezbično identiteto sicer pripoznala, a bolj kot vsebinsko – deklarativno.

Kaj je narobe z dobronamernim

Med odzivi na odprto pismo se je pojavljal predvsem protiargument, da izjava ni problematična, saj je morda res nepremišljena, a Veno Taufer z njo zanesljivo ni mislil nič slabega. Na to temo smo se pogovarjali s pesnico Lucijo Stupica Enbohm, eno od podpisnic pisma. Po njenem mnenju je problematična ravno zaradi tega, ker je izrečena prostodušno. »Četudi privatno skušam razumeti dobronamernost in celo izraženo veselje ob ugotovitvi, da sta med nominiranci tudi pesnici, pa ne morem razumeti, da se predsednik ne zaveda javne pozicije. Ko besede večkrat ponovimo v takšni ali drugačni obliki, se na njih navadimo, sprejmemo jih kot družbeno sprejemljive, čeprav so nezaslišane.«

Ko je Veno Taufer pesnice dobronamerno, nehote in mimogrede postavil na mesto eksotičnega okraska, je po mnenju pesnice zgolj pokazal na strukturo mišljenja, v katero smo zakoreninjeni do mere, ko je sploh ne prepoznavamo kot napačne. Stupica je prepričana, da pri vzpostavljanju simbolnega prostora skozi javni govor veljajo tudi odtenki, na katere bi moralo biti pisateljsko društvo bolj pozorno.

O tem se ne želimo pogovarjati

Zgodbo je zaokrožil odziv Vena Tauferja, ki je za STA pismo pospremil zgolj z izjavo, da »naj se s tem ukvarjajo kar podpisniki sami«. Lucijo Stupica Enbohm smo vprašali, ali je društvo o temi sploh sposobno govoriti. »Izjava kaže na veliko ignoranco in omalovaževanje tistih, ki izrazijo dvom. Konec koncev gre za pozicijo govorca, identiteto društva, ki ga zastopa. Avtoriteta ni v tem, da kritiki zapreš vrata. Nekdo, ki je bil še pred kratkim med vstajniki, se ta trenutek obnaša podobno tistim, proti katerim je povzdignil svoj glas. In s svojo reakcijo, ki je le posledica navad skupnosti, iz katere citira, kaže na drugo obliko demokracije do svojih članic in članov: če vam kaj ne odgovarja, tam so vrata.«

Sicer pa nam je Stupica, ki trenutno živi in dela na Švedskem, pridobila tudi odziv upravnega odbora švedskega pisateljskega društva. »Govoriti o pestrosti ali enakosti, ko je manj kot polovica nominirancev žensk, je nesprejemljivo. Na Švedskem se tako ni mogoče izražati ne v politiki, poslovnem svetu, kulturi ali v kakršnem koli drugem kontekstu. Bilo bi popolnoma neprimerno. Švedska je morda država, kjer je enakopravnost visoko na dnevnem redu, a ne glede na to – takšna argumentacija in izrazje sta povezana s preteklimi časi,« pravi članica upravnega odbora Cecilia Hansson.

Strah pred močnimi ženskami?

Da pokroviteljstvo na literarnem prizorišču ni nič nenavadnega in da gre le za »vljudno« fasado šovinizma, pravi tudi Barbara Simoniti, pisateljica in prevajalka, članica DSP, upravnega odbora Slovenskega centra PEN in ožjega kroga Mire, ženskega odbora SC PEN. Skrbi jo, da 60 let enakopravnosti očitno ni doseglo vzorcev govora in obnašanja. Sicer pa na to, kako je Parnas še vedno izključujoč, po njenem kaže tudi to, da imata DSP in PEN le 20 odstotkov žensk, SAZU pa le pet.

Prav na ravni institucij se ta neenakost najbolj slikovito kaže. Sogovornice so nas napotile do pesnice Barbare Korun, ki nas je seznanila s svojim letošnjim izstopom iz SC PEN, po tiste, ko so člani upravnega odbora sprejeli le štiri nove kandidatke od predlaganih osmih, resda v skladu s pravilnikom, kot nam je potrdil tudi podpredsednik Tone Peršak. Korunova je odstopila, saj niso bile izvoljene intelektualke in ustvarjalke »z impozantno bibliografijo in dosežki, posrednice med literaturami različnih jezikov, ki so za povrh pripravljene delati za skupno dobro, ne le za svoj osebni prestiž ali kariero«, kot pravi. Med njimi morda najbolj izstopata Taja Kramberger in Tatjana Jamnik, ki ju je predlagala prav Korunova in ki sta obe znani po celostni kritični drži in javnem angažmaju pri opozarjanju na sistemske probleme v kulturi. Gotovo je na mestu vprašanje, ali je (bil) pri sprejemanju novih članic na delu strah pred večanjem vpliva inteligentnih, sposobnih in kritično delujočih žensk v PEN?

Prav zato, ker na sprejemanje žensk pogosto vpliva zgolj nabiranje »ženske kvote«, Korunova meni, da spol v sestavi literarnih institucij sam po sebi še nič ne pomeni, saj so zaželene »nevtralne« ženske. Lahko gre, kot pravi, za tako imenovane nadomestne ženske, ki naj bi reprezentirale vse ženske oziroma politično korektnost institucije, ali pa za »prave« ženske, ki služijo temu, da se prekrije »neprave« oziroma nezaželene ženske. Meni, da je podobno »prekrivajočo« vlogo najbrž nezavedno odigrala Svetlana Makarovič, oklicana »prva dama« slovenskega pesništva, ki tudi sama rada poudarja, da je med ženskimi avtoricami brez konkurence – najbrž na veliko veselje moških kolegov.