Poročanje o nepremičninskem davku je bilo na vseh televizijah enako. Že dolgo se je napovedoval, zato je logično, da je prišel. Panika se je začela v trenutku, ko je že trkal na naša vrata. Ene skupine so začele bežati, beri: iskati zaklone, kjer jih davčni cunami ne bo dosegel, in delno uspele. Torej, škoda pri kmetih, Cerkvi in še komu bo manjša. Tretji so bili šokirani in sledile so zgodbe, ki vedno vžgejo. Tisti na robu, tisti, ki jih bo novi davek zradiral s površja in pahnil v zgodovinsko pozabo, so postali glavni igralci emocionalnih zgodb. Na koncu smo se vdali v usodo. Če smo preživeli vojne, bomo tudi davke. Jutri bomo videli, kaj je ostalo na polju, ki ga je prizadela naravna katastrofa.

Eno pa je bilo ves čas v ospredju. Vsak se bori za svojo rit. Vsak se bori za nekaj odstotkov, ki ga bodo spravili v ugodnejši položaj. Vsak je pripravljen za desetinko odstotka pohoditi, potlačiti, zanikati vse, s katerimi bojda gradi skupno dobro. Jok, dragi moji, briga me država, gre le za posameznikovo dobro.

Torej, če je vse skupaj naravna katastrofa, nekje tiči vzrok, da se je to zgodilo. Če imajo klimatologi vedno odgovore v našem ravnanju, skratka svinjanju zemlje, ki se potem upre skozi potrese, tajfune, orkane in poplave, morajo biti jasni tudi vzroki za ekonomsko-družbeno-finančno-duhovno katastrofo. Poenostavljeno rečeno, vprašajmo se, kdaj smo »auzglajzali«. Kdaj se nam je zalomilo? Kdaj se je zgodba o uspehu spremenila v totalno nasprotje?

Teorije slišimo iz ust politikov. Glede na barvo se spreminja časovna umestitev. Za ene se je to zgodilo, ko je padla Janševa vlada, za druge takrat, ko je začela operirati Janševa vlada, za tretje takrat, ko smo prvič na referendum začeli dajati človekove pravice, za četrte takrat, ko so tolovaji vseh vrst začeli služiti s provizijami in podkupninami, za pete takrat, ko je umrl Tito, in za nekoga že takrat, ko so eni med drugo svetovno vojno premagali druge.

Pred kratkim pa sem pod prho v neki športni dvorani slišal najboljšo teorijo. Vse se je zgodilo takrat, ko je v ta prostor prišla Pop TV. Takrat, ko so skozi najbolj vpliven medij začeli trg, kapitalizem, potrošništvo in lastništvo dobivati domovinsko pravico. Če smo prej plačevali naročnino za to, da smo potem dobili neki program nacionalne teve, smo zdaj dobili komercialko, ki je delala program zato, da dobi denar. Več denarja pride skozi višjo gledanost. Višjo gledanost pa prinesejo čim bolj nenavadne in grozne zgodbe. Po domače, naravne katastrofe. Ni šlo več le za preslikavo realnosti, temveč ustvarjanje nove realnosti. Tiste, ki je vsak dan v totalnem stresu. Paniki na kvadrat. Črno je lahko samo še bolj črno. Za tolažbo pa potem zraven demokratičnost objektivnega opazovalca v resničnostnih šovih.

Pred malo manj kot letom dni je v ta prostor treščila nova televizija Planet TV. Nič usodnega. Danes nam program te televizije sporoča nekaj preprostega. Vsi smo zvezde in imejmo se fajn. Nina, Saška, Jonas, Dani, Tadej, Tin in Boštjan nam govorijo enako stvar. Živeti je treba tudi po naravni katastrofi. In se nasmejati. Čeprav je res, da ravno pretiranega smeha tam ne vidimo. Jasno, kdo pa se je še smejal, ko nam gori hiša…