V Assangeevem šovu srečujemo Žižka z vsemi znanimi emblemi (simptomi) in na plan plazečimi se eksistenciali (backgroundi), hkrati pa tudi takega, kot ga nismo vajeni. Na nekem mestu celo obmolkne v nevednosti. In to kljub izdatni pomoči animatorja pogovora, ki mu ni zastavil nobenega vprašanja o Janiju Razpotniku – o tem človeku ojdipsko-chouchanijevske usode se tako še vedno največ izve pri Tomažu Šalamunu, za katerega sploh ni bil tako bistven kot za najslovitejšega peripatetika postmoderne –, medtem ko se je Horowitza trudil stisniti v kot z brskanjem po posledicah njegove preddiluvialne levičarske zagnanosti. Še bolj pa ušesa napne podatek, da v objavljeni verziji šova Žižkove govorne signale kar trikrat preglasi neobvladano surovost izraza suspenzirajoči pisk. Filozof je na mestih, kjer ga tehnika ščiti pred utopitvijo v nesporočilni grobosti, v položaju kričečega umetnika, čigar ekspresivizem je otrdel v grimasi: z drugimi ne more več komunicirati, temveč jih lahko le še seznanja z robovi lastne artikulacijske sposobnosti. Za človeka na tej točki nastopi dramatično soočenje z mejo: od tod ne vednost ne ljubezen do modrosti ne moreta več narediti niti najmanjšega koraka k svojemu zedinjenju. Svetovna literatura pa le pozna primer, ko je podpasno obarvani govorni signal izraz suverenosti ustvarjajoče domišljije in ne znamenje ekspresivistične nemoči. Gre kajpak za intrigo sprožajoči uvodni vzklik v Jarryjevem Kralju Ubuju, ki se v izvirniku glasi Merdre!, v angleščini Pshit!, v nemščini Schreiße!, v slovenščini pa po milosti Aleša Bergerja Dreks!.

Filozofija s čim podobnim ne razpolaga. Za razliko od literature pač ni spočela svoje absurdistične patafizike, temveč se je pretežno zagozdila pri absurdnem izhodu iz metafizike. In medtem ko je včasih svojo zadrego reševala s tišino, jo dandanes s hrupom, ki se v končni posledici izteče v grobijansko ali piskajoče presekanje komunikacije. Tu pa dejansko pride do prestopa meje spoštujočega upoštevanja drugega, kar je tudi znamenje prestopa civilizacijskega roba. Kajti – kot je nekoč zapisal José Ortega y Gasset (vsekakor večji mislec kot filozof): »Človek je […] barbar, kolikor ne računa na druge. Barbarstvo je težnja po razdružitvi.« Oziroma v slovarju pozitivitete: »Civilizacija je prej kot kar koli drugega volja po sožitju.«

Potreba po vedno večji in daljnosežnejši vednosti – ta nikomur ni dana, marveč se vsakdo prikopava do nje z lastnim življenjem, ki ga je prav zaradi širečih se obzorij v prispodobi mogoče označiti za pot – povezuje ljudi močneje od česar koli drugega. Na paradoksalen način jih celo združuje. S popolnim poznavanjem stvarnosti – oziroma v wittgensteinovskem slovarju: brez ugank – bi bilo posamezniku mogoče eksistirati tudi brez kakršne koli interakcije z drugimi. Vsekakor bi mu pri tem šlo bolje kot Defoejevemu Robinsonu.

Thomas Hobbes je ob zori novega veka izrazil zelo neprizanesljivo – da, celo nevljudno – mnenje o naravnem stanju človeka: vojna vseh proti vsem naj bi bila izhodiščna točka bivanja pripadnikov vrste homo sapiens in s tem tudi sprožilec slehernega razvojnega gibanja. Nespametno je misliti, da se je nesentimentalni mislec, ki je živel v eni najnemirnejših epoh angleške zgodovine, bolj motil, kot pa je imel prav. Toda potem, ko se je pojavila kultura in je število ljudi preseglo kvantitetno mero, ki jo Zemlja lahko prenese tako v svojem kot v njihovem naravnem stanju, se je vse spremenilo. Odtlej je civilizacija edina možnost ohranitve človeških življenj. Seveda še bolj tudi njihovih nadaljevanj v naslednjih generacijah. Mir se je tako vzpostavil kot običajno stanje človeške normalnosti. Civilizacija, ki more temeljiti le na dobronamernosti, saj se sicer izrodi najprej v samorazdiralno vojno komaj opazne intenzitete med nekaterniki, tej pa zaradi začasnih uspehov pod ozvezdji konceptualizacije posameznikovega in skupnostnega življenja ter usode kot boja zlahka sledi padec v hobbesovsko (pra)stanje, se torej ne kaže kot poljubna oziroma optimalna izbira, marveč kot edina vsaj potencialno nesamouničevalna pot vseh in vsakogar. Ni (več) dejanskost na preklic. Odkar človek razpolaga s sredstvi, ki niso le kulturno, temveč tudi antropološko/biološko samouničevalna, je lahko zdrs v novo barbarstvo, ki sledi stoletjem kulture in v njih naglo rastočim tehničnim zmožnostim, kaj hitro ultimativni dogodek, se pravi zgodovinska točka nič. Doba brezsramnosti, ki se je začela s plinskimi meglicami in genocidnim eliminacionizmom v prvi svetovni vojni, bila pa je tudi pobudno okolje za vse poznejše skrajnosti, je že doslej postregla z drastičnimi dokazi o usodnosti pogledov in skokov s civilizacijskih bankin.

Kdor koli se ob tem, kar doživlja v globalni provinci na Zemlji, ki ima toliko središč kot ljudi, zamisli, se znajde v položaju, v katerem je bil med srednjeveško plimo novega barbarstva sveti Metodij. Ko ga je po razpravi z nemškimi prelati monarh, pred katerim je potekala dramatična izmenjava mnenj, vprašal, čemu je preznojen, mu je nadškof panonske cerkve odgovoril z besedami starodavnega misleca: »S surovimi ljudmi sem disputiral.« Razlika med prebivalci nekdanjosti in nami je samo v tem, da je v sedanjosti, ko se je marsikateri človek spremenil v hodeči cirkus, čedalje več pogovorov zgolj zaradi moči tehnike. Ta pa ob neobvladani grobosti, ki naznanja novo barbarstvo in potemtakem civilizacijski molk, zgolj suspenzno zapiska.