Avtomobil je danes že skorajda samoumevna dobrina, ki omogoča neke vrste pravico do mobilnosti. A brez pasti za volanom ne gre. Z drugimi besedami: z njim je težko, brez njega še težje. To velja tudi za tiste udeležence v prometu, ki načeloma niso nič drugačni – invalidi. Na prvi pogled v prometu ne bi smeli vedeti, kdo sedi za volanom. Mogoče opozorilna tablica in pogled skozi šipo razkrivata, da je to vozilo, prilagojeno potrebam vsakega posameznika. S sodobno tehnologijo je danes avtomobil invalidom bližje kot kadar koli prej. A pot do vozniškega izpita in predvsem do ustreznega vozila je vseeno dolga.

»Pri pridobivanju vozniškega izpita so invalidi precej prepuščeni sami sebi. Postopek pridobitve dovoljenja je enak kot pri vseh drugih voznikih. Seveda pa morajo imeti prilagojen avtomobil, avtošole si tega žal ne morejo privoščiti,« je povedal Matjaž Mozetič, strokovni vodja šole vožnje pri avtošoli B & B iz Kranja. »Invalidna oseba najprej v rehabilitacijskem centru Soča pridobi zdravniško spričevalo, kjer mu zdravnik predpiše, kakšne spremembe in prilagoditve mora imeti vsak posameznik. Tako so avtomobili dejansko prilagojeni vsakemu invalidu posebej. Večina invalidov tako najprej kupi vozilo, si ga prilagodi in se odpravi na pridobivanje vozniškega izpita s svojim vozilom. Torej potrebuje samo izkušenega inštruktorja.« Po njegovem mnenju so redki invalidi brez svojega vozila, a nakup in predelava je za njih vseeno velik strošek. Zato jih je pri nas sorazmerno malo na cestah. »Pri nas smo do sedaj do izpita pomagali dvema invalidoma, pa še pri njiju je bilo predelav zelo malo. Imamo eno vozilo s samodejnim menjalnikom, ki pa je sicer namenjeno drugim stvarem. A ker smo jim hoteli pomagati s povsem človeškega vidika, smo šli v ta projekt.«

Na izpit z lastnim vozilom

Dejan Letnar, strokovni vodja šole vožnje AMZS, pa dodaja, da pravilnika šole vožnje in o vozniških izpitih zakonsko omogočata invalidom opravljanja praktičnega dela izpita z lastnim vozilom. »Pogoj je le, da je učitelju vožnje omogočen dostop do ročne zavore. To pomeni, da v vozilu ni treba vgraditi dodatne komande stopalk sklopke, zavore in plina, kar je v vozilih, ki se uporabljajo v šoli vožnje, obvezno. Večina invalidov ima pogoj avtomatski menjalnik. Zdravnik medicine dela in športa posebej odredi, kaj je potrebno v vozilu preurediti, da bo ta voznik invalid lahko upravljal vozilo. Če pa sprememb v vozilu ni veliko, imajo nekatere šole vožnje taka vozila že v voznem parku, to na primer ponujamo tudi v naši šoli vožnje AMZS, enota Ljubljana,« še pravi Letnar.

V šoli vožnje AMZS je starost invalidov od 18 do 30 let, letos so jih imeli pet, zato pa jim ponujajo tudi simulator vožnje za osebno vozilo. Med teoretičnim usposabljanjem vsi kandidati tega tudi preizkusijo. Za invalide je še posebno dobrodošel, saj lahko preizkusijo svoje sposobnosti s potrebnimi dodatki že na simulatorju. »Vsi kandidati obvezno pričnejo prve ure na poligonu na neprometni površini. Invalidi se na poligonu zadržujejo malo dlje, saj morajo spoznati vozilo s pripomočki in ga brezpogojno obvladati. Zaradi tega imajo mogoče malo več ur, od 30 do 80, saj je tudi učitelj vožnje psihično bolj obremenjen, nima dodatnih stopalk in zato poteka proces od lažje k težjemu ali od znanega k neznanemu traja malo dlje,« še dodaja Letnar.

Zdravniki torej ocenijo, kakšno predelavo invalid potrebuje. Zdravnik Anton Zupan iz rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani pravi, da je ocena rezultat ekipnega dela strokovnjakov, v katerem sodelujejo zdravnik specialist, psiholog, delovni terapevt, izvedenec tehnične stroke in inštruktor praktične vožnje. »Mi določimo potrebno predelavo avtomobila glede na funkcijske sposobnosti posameznika. Invalide informiramo, kdo v Sloveniji opravlja določeno vrsto predelav, in jih tja napotimo. Informiramo jih tudi o okvirnih cenah predelav in jim povemo, da morajo po opravljeni predelavi avto pripeljati na naš inštitut, da ocenimo ustreznost predelave. Ko od nas dobijo pisno potrditev o ustreznosti predelave avtomobila, jih napotimo na ustrezno institucijo za pridobitev homolgacijskega potrdila,« pa pravi Alojz Fidler, prav tako iz centra Soča.

Invalidi so praviloma bolj varni vozniki

Janez Hudej, predsednik društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in eden od ustanovnih članov zavoda Vozim, v okviru katerega poteka tudi akcija Še vedno vozim, vendar ne hodim, je invalid od leta 1981, ko se je kot 31-letni voznik motornega kolesa poškodoval v prometni nesreči. »Izpit sem naredil leta 1982, takrat je bilo zares vse dobro urejeno. Na voljo smo imeli predelano zastavo 101, vozili smo po Ljubljani. Seveda je bila stoenka opremljena z dokaj zastarelo prilagoditveno tehniko, imela je navaden menjalnik, pri katerem toliko bolj potem trpijo roke. A izpit sem opravil in si nabavil lastno vozilo. Avtomobil je resnično kot naše noge. Z njim smo veliko bolj mobilni,« pravi in dodaja, da je infrastruktura pri nas dokaj dobro urejena, žal pa je še vedno preveč objestnih in nevzgojenih, celo nesramnih drugih voznikov, ki zasedajo parkirane prostore, rezervirane za invalide. »Enostavno potrebujemo več prostora, da nekako odpremo vrata, jaz na primer, da lahko pripravim invalidski voziček.« Po njegovem mnenju so invalidi za volanom praviloma bolj varni vozniki, vsaj Hudej lahko zase trdi tako, saj je navsezadnje vključen v že omenjeni projekt, v okviru katerega s svojim zgledom pomaga, da se vsi bolje zavedajo vloge invalidov v prometu.

»Seveda sem v teh letih tudi jaz imel prometno nesrečo, k sreči ni bilo hujšega, preveč sem gledal naokoli, pred menoj je voznik zavrl in sem ga prepozno opazil, da ne bi trčil vanj, pa sem zavil s ceste v drevo. Moj avtomobil je bil poškodovan, a to je bilo na srečo tudi vse.« Trenutno vozi volkswagna tourana, ki je njegov prvi avtomobil s samodejnim menjalnikom: »To je prava poezija, koliko svari se olajša s samodejnim menjalnikom. Predelan je pa tako, da ga seveda lahko uporabljajo tudi drugi družinski člani, ki ne potrebujejo prilagoditvenih komand.« Hudej še pravi, da pri nakupu vozila invalidi nimajo nobenih olajšav, razen te, da so oproščeni plačila DMV, predelave pa si morajo financirati sami. »Osebno potrebujem malce večji avtomobil, da lahko vanj spravim voziček in še kaj prtljage, če gremo z družino kam na pot. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov imamo že dve leti, a ni zaživel, saj ni še nobenih pravilnikov, tako da smo invalidi še vedno prepuščeni bolj ali manj sami sebi.«

Predelava lahko stane več kot 20.000 evrov

Glede vedenja na cesti in opravljanja vozniškega izpita pa meni, da se morajo tudi invalidi enakopravno vključevati v promet: »Ne smemo imeti nobenih olajšav ali kakšnega drugačnega obravnavanja. Borimo se za enakovrednost in enakopravnost, zato bi tudi v prometu moralo za invalide veljati vse, kar velja za običajne voznike.«

Torej mora biti avtomobil prilagojen strokovno in kakovostno, da omogoča varno in zanesljivo upravljanje vozila. Miran Bevc iz družinskega podjetja Gocan iz Portoroža, ki se ukvarja s predelavami vozil, pravi, da predelave stanejo od 500 pa vse do krepko več kot 20.000 evrov, na primer pri upravljanju vozila z upravljalno palico. »Načeloma so predelave prilagojene zahtevam vsakega voznika posebej. Ne le, katero vrsto predelave potrebuje zaradi telesne okvare, recimo dodajanje plina z roko, ampak tudi glede na njegove potrebe in običajne vrste voženj skupaj izberemo natančno določeno pripravo. Seveda pa je žal pri izbiri pomembna tudi cena. Serijskih predelav proizvajalcev vozil večinoma ni, je pa res, da servovolan, samodejni menjalnik, tempomat, samodejna zavora pri speljevanju v klanec in še kakšna zadeva zelo pomagajo tudi invalidom. Med najpogostejše predelave štejemo sistem za dodajanje plina in zaviranje z roko ter prestavitev pedala plina na levo stran.«