Na prvi pogled je bila naracija podobna zgodbicam, ki jih je zadnja leta moderno pripovedovati v Evropi. Ko so demokrati na oblasti, republikanci iz opozicije obtožujejo predsednika, da ameriška vlada živi daleč nad svojimi možnosti, da ima bistveno večjo porabo od prihodkov in da to vodi v neizogiben propad Združenih držav Amerike. Zahtevajo uravnoteženje proračuna z dramatičnim rezanjem socialnih programov, zaščito premoženja bogatašev in prevalitev vseh stroškov na pleča revežev. Republikanci nastopijo kot trojka in v Beli hiši vidijo Grke. V republikanskih očeh je Amerika socialna država, ki jo bremenijo vratolomno naraščajoča poraba za podporo ogroženih slojev, stroški javnega šolstva, ki se približujejo stroškom za obrambo, plače javnih uslužbencev in razsipnost izvršne oblasti. Z reformo zdravstva, ki je v Ameriko vpeljala približek obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bil prihodnosti države zabit zadnji žebelj v krsto. ZDA so pod Obamo postale ljudska republika, njen predsednik pa je nevaren socialist z muslimanskim imenom. Zahtevali so ukinitev sredstev za zdravstveno reformo, zaprli vladni tekoči račun in grozili, da ne bodo povišali limita na vladni kreditni kartici, s katero si Obama sposoja denar za plačevanje računov.

Demokrati jim vedno odgovarjajo kot zgledni predstavniki povojne generacije baby boomerjev, da je uravnotežen proračun medijski mit, ki pelje v uničenje ameriške veličine. Amerika je res socialna država, veliko bolj kot si to predstavljajo neoliberalni predstavniki fantazijske ekonomije v Evropi. Demokrati zagotavljajo, da veličastnost Amerike temelji prav na veliko večji porabi od tega, kar si lahko privošči. Amerika je zares velika samo takrat, ko je zadolžena za nekajkratno vrednost svojega premoženja in raste še naprej samo zato, ker njeni prebivalci trošijo čez vse razumne meje. Ko je v krizi, se iz nje izkoplje tako, da se zadolžuje še naprej, tiska denar in obveznice in v ekonomijo meče cele banke denarja. Američani ne govorijo o potrošniški miselnosti, pred katero trepeta Evropa, ampak spodbujajo potrošniško prakso in zato potrebujejo monumentalne količine denarja. Brez tega vse propade. Obama se je večkrat z zaskrbljenostjo ozrl proti Evropi in zmajal z glavo nad tevtonskimi varčevalnimi progami, ki ne bodo samo uničili evropskih ekonomij, ampak tudi ogrozili krhke evropske demokracije. Varčevanje je smrt za ekonomijo in velika napaka v delu katerekoli vlade, ki misli, da bo državljanom lahko obljubila boljše življenje tako, da jih bo prisilila v nižjo javno porabo. Običajno se za to ameriškim predsednikom sploh ni treba boriti. Kongres konec vsakega leta avtomatsko poveča limit, do katerega si lahko vlada s tiskanjem obveznic izposoja denar.

Skrajno desno krilo republikanske stranke je pred dvema tednoma izsililo zaustavitev vseh sredstev vladi. Blagajna je bila v hipu prazna. Zato je na večini državnih institucij, od veleposlaništev do Kipa svobode, visel listek, da so zaradi pomanjkanja denarja zaprte. Hkrati s tem se je približeval datum, ko bi vlada dosegla limit, do katerega si lahko izposoja denar, in bi ga kongres moral dvigniti. Brez obojega bi ameriška administracija nehala delovati, Amerika pa bi se znašla v položaju, ki je dobro znan propadlim državam. Denarja ni in nikjer si ga ne moreš izposoditi.

Republikanci in demokrati so se gledali iz oči v oči. Propad Amerike ni majhna stvar. Lahko bi popustili demokrati in pristali na ukinitev denarja za zdravstveno reformo. Ampak to bi pomenilo konec edinega velikega političnega projekta, ki ga je stranka realizirala pod vodstvom Obame. Če bi popustili, bi bilo tako, kot da nikoli niso imeli prvega črnega predsednika Amerike. Kot stranka v resnici zadnja leta potem sploh niso vladali.

Republikanci so do zadnjega stopnjevali napetost. Oni so tvegali samouničenje, če bi do konca vztrajali in Ameriko pripeljali v položaj, v katerem vlada ne bi mogla plačevati računov. Tik pred vesoljnim potopom so se ustrašili in državo predali nazaj v roke svojim političnim nasprotnikom. Američani so si oddahnili. Tudi to je bil samo film. Vsi so se veselili srečnega konca. Denar spet teče v potokih. Republikanci pa že pripravljajo nadaljevanje filma, v katerem bo še več zgradb letelo v zrak in še več ljudi padalo dol. Amerika je najbolj zabavna država na svetu. Ko se lotijo, ne znajo nehati.

Američani imajo srečo. Če bi republikanci hoteli posneti evropski film, bi se še vedno vrtel. Jezika ne bi nihče razumel in vrteli bi ga brez podnapisov. Še pred koncem pa bi se vsi spraševali, kdo je kriv, kaj se je zgodilo glavnim igralcem in kam je šel denar.