Ko sem izpraznil približno polovico jedi, me je nekaj požgečkalo za vratom. Ne vem, zakaj sem najprej pomislil na kakšno damo, ki bi me rada prijetno presenetila, čeprav z nekoliko zahrbtnim pozdravom. A pri damah s takimi prijaznimi nameni ne kaže biti malenkosten pri izvedbi, zlasti če namerava razveseliti starejšega občana. Na obrazu se mi je zarisal topel nasmeh in previdno – pri damah vseeno ne kaže biti prenagljen – sem se obrnil. Nasmeh se je počasi izgubil. Za mano je sedel samo (celo od mene) starejši gospod, zaščitni znak ljubljanske tržnice, ki je po napornem sedenju ob pločniku privarčeval za podoben prigrizek. Olajšano sem ugotovil, da ne seže do mene in da ni bil on tisti, ki me je poskusil očarati.

Nekoliko negotov in z nejasnimi občutki sem se obrnil k svoji jedi. Ni minil trenutek, ko se je žgečkanje ponovilo. Iz nedavne izkušnje sem lahko, ne da bi se to pot obrnil, analiziral, da je to lahko le pajek, ki se je spustil izpod stropa prav nadme. V resnici najbrž pajkovka. Teh se je še posebno bati, ker so znane po tem, da samca požro prav takrat, ko misli, da ga imajo najraje. Če se podobna ljubezen pajkovk prenaša na vse vrste samcev, sem bil nekoliko ogrožen. Živčno sem segel za vrat, in ker ne maram prijemati mrčesa, celo če utegne biti ženskega spola, sem z nekakšnim otresujočim zamahom spodil nadlego. Ta je v resnici odletela v zrak, a tam se je iz domnevne pajkovke spremenila v rejeno oso in zatem kot naspidiran meseršmit iz druge svetovne vojne pikirala naravnost na vrat pod brado. Tam je neusmiljeno zapičila želo in potem prav počasi in elegantno odbrenčala nekam proti jesenskemu sadju na tržnico. Njeno poslanstvo je bilo opravljeno.

»Direkt v žilo!«

Ker v zrelih letih refleksi nekoliko popustijo, je tudi prestrašenost prišla precej za mano. Najprej sem si praskal pičeno mesto, potem pa sem začel razmišljati, ali sem morda alergičen na osji pik. Po nekaj minutah še polne zavesti, vsaj tako se mi je zdelo, sem pomislil, da poleg vampov strežejo tudi viski z ledom. Povedati moram, da so v tej restavraciji zelo prijazni z menoj. Iz krepko podhranjene postave skušajo že nekaj let narediti vsaj znosno suhega človeka. Takega, kakršnemu bi že na prvi pogled lahko pripisal duhovno poslanstvo. Tako bi telesna razsežnost (oziroma njeno nasprotje) stopila v drugi plan. Ljudje bi se zagledali zgolj v njegove oči, ki izžarevajo nikoli uresničene humanistične ideale, in prisluhnili besedam, ki dosledno podčrtavajo tak vtis.

Ne glede na to, da jim še nič od zamišljenega ni uspelo, vztrajajo s prijazno postrežbo. Takoj so se odzvali, ko sem jih prosil za led izjemoma brez viskija. Zanesel sem se na protistrup v dnevni dozi terana, ki je že zdravilno krožil po mojih žilah. Obvisel sem za šankom in si s kockami ledu namakal vrat. Gostje, ki niso vedeli za nevarnost, v kateri sem se znašel, so z očitnim nelagodjem hodili mimo človeka, pod katerega težko glavo se je na pultu nabirala luža. Obe dami, ki tam skrbita za goste, sta bili nekoliko zaskrbljeni zame. Ko sem prvo vprašal, ali me je osa pičila na žilo, je najprej ocenila moje splošno stanje. Najbrž se ji je zazdelo, da ne bi prenesel še enega udarca. »Kje pa, daleč proč,« je rekla pomirjujoče. Druga je čez nekaj minut ocenila, da mi lahko reši življenje, in odkrito priznala: »Direkt v žilo!«

Še vedno sem se nekako držal na nogah in tak sem se počasi vrnil na delo premišljevat naprej. Pa me je vseeno malo zaskrbelo, ali me lahko doleti kakšen zapoznel alergijski odziv, pa bi moji sodelavci sploh ne vedeli, čemu se ne odzivam več. V google sem vtipkal nekaj takega kot telefonska prva pomoč. Še pred zadnjo besedo mi je brskalnik sam ponudil kompletno storitev. Očitno tudi računalnik ve, kdaj ne kaže tratiti časa in je hudič vzel šalo.

Odtipkal sem prvo ponujeno številko in v sekundi se mi je odzval prijeten ženski glas. Pozabil sem, da je bila izvorna težava tudi ženskega spola. V enem stavku, čas je zlato oziroma življenje, mi je uspelo povedati, da bi rad le nasvet, ali se mi lahko slabe pol ure po osjem piku v vratno žilo še kaj zgodi. Ženski glas je bil povsem kooperativen: »Takoj vas povežem z zdravnikom.« Po treh sekundah tišine sem postal malo negotov, a se je gospa spet oglasila. »Veste, lahko vam pošljemo zdravnika na dom.«

»Ne, hvala za prijaznost. Če je resno, ne bo časa. Samo nasvet bi prosil.«

»Prav, pa ne,« je rekla gospa razumevajoče.

Po novih treh sekundah tišine me je obšlo nelagodje. A je bila gospa še vedno z menoj. Spomnil sem se filmov, v katerih hudo ranjenemu zvesti spremljevalec vselej zabiča: Stay with me! Stay with me! Podnapis je praviloma neutemeljeno romantičen – ostani z mano! Če nagovorjenemu ne uspe, ima film oznako tragedije in je v Sloveniji primeren za vse občinstvo brez spremstva staršev.

Samo formular izpolnite

Gospa si ni zaželela, da bi ostal z njo, kar sem ji štel v dobro. Me je pa vprašala, ali sem član. »Čigav član,« sem postal zbegan. »Ja, naš član, vendar!«

»Ne vem, najbrž ne,« se nisem mogel znebiti negotovosti.

»Nič hudega,« je sladko nadaljevala, a sem ji prvič skočil v besedo: »A lahko, lepo prosim, samo vprašate zdravnika, ali mi pol ure po piku še kaj grozi? Vprašanje in odgovor zame vam vzameta točno petnajst sekund, zdravniku pol manj.«

Priznam, da je v mojem glasu lahko prvič začutila nestrpnost, a je, vajena dela s težavnimi pacienti, nadaljevala z neomajno potrpežljivostjo. »Seveda bom takoj vprašala. Samo postanite naš član. V naši 'Mavrični zavarovalnici za prvo pomoč' imate vrsto ugodnosti. Kot sem vam že rekla, vam takoj pošljemo zdravnika na dom, če ste v tujini, krijemo stroške prevoza, vaši družinski člani imajo…« Prekinil sem jo z že precej onemoglim glasom: »Gospa, če me stisne čez minuto, ne bo zdravnik vedel, ne kam priti ne zakaj sploh.«

»Saj je samo nekaj formularjev za izpolniti, potem pa bomo takoj poskrbeli za vas…«

Za vse doslej zapisano, razen za ime dobrodelne ustanove, jamčim, in naj nikoli ne postanem politik, če sem se kaj zlagal. Nadaljevanje pa imam v nezanesljivem spominu in ni nemogoče, da se me je od strupenjače lotil vročični bledež. Takole se mi zdi, da se je odvijalo.

Spustil sem slušalko in po telesu se mi je razlezla neprijetna vročina, na čelu pa mrzel pot. Počasi se mi je temnilo in zvoki so postajali vse bolj oddaljeni. Čez neznano dolgo časa sem začel prihajati k sebi in skozi zamegljen pogled sem nad seboj uzrl dobrodušen obraz precej sivega in od dolgoletne predanosti delu zelo utrujenega gospoda. Prostor je bil podoben ambulanti. Gospod je imel na prsnem žepu kovinsko tablico, s katere sem s težavo razbral ime. Črke so bile sestavljene tako nekako kot DOPLIHAR. Topel pogled in košati snežno beli lasje so mi vzbujali upanje, da mi bo prihranil izpolnjevanje formularjev. Zašepetal sem: »A ne, da se vi ukvarjate z izbrisanimi?«

»Tudi,« je skromno odvrnil. »Ste bili vi že kar blizu. V registru prebivalstva samo še napol. Ampak, saj veste. Rešilo vas je dejstvo, da je Slovenija socialna država. Tako pač piše v ustavi.«