Osmega avgusta 2013 sem na Vam namenjeno odprto pismo iz kabineta ministra za finance prejel obširen odgovor s strani državne sekretarke mag. Mateje Vraničar. Odgovor je kazal na voljo dodelati osnutek zakona skladno delu mojih predlogov, a je že takrat kazal tudi hotenje obdavčiti nepremičnine na najpriročnejši način. V aktualnem predlogu zakona se je to uobličilo v nesorazmerno protežiranje močnih organiziranih lobijev na škodo šibkih neorganiziranih zavezancev znotraj posamezne vrste nepremičnin. Minister Karel Erjavec je v interesu upokojencev proceduri sprejemanja zakona zagotovil določen predah, ki pa ga je, kot sporočajo v medijih, koalicija zlorabila za še dodatno destrukcijo zakona. Namesto da bi se uravnotežila razmerja znotraj posameznih davčnih skupin, kjer se enako bremeni tako šibke kot propulzivne (vse po vrsti pa na čisti tržni osnovi tudi v pogojih raznih pravnih in/ali varstvenih režimov nad nepremičninami), koalicija kar sistemsko predlaga socialne in odložitvene korektive v zakonu. Socialni korektivi pridejo v poštev le individualno in le tam, kjer sistemska rešitev ni že sama po sebi takšna, da je potreba po posebnih omilitvenih ukrepih socialno šibkim v davčnem in/ali socialnem sistemu minimalna. Na seji vlade v trenutku tega pisanja pa se zaključuje licitiranje še davčnih stopenj med skupinami, tako da bo davek ostal nesorazmerno obremenilen ravno za družinske in upokojenske proračune. Predah po Erjavcu je zlorabljen za napačne odpustke. Zato bodo spodaj predlagani amandmaji, ki, spoštovana gospa Alenka Bratušek, sledijo Vašim lastnim načelom, morda prišli prav vsaj poslancem v državnem zboru.

1) Lastnina, neprofitni najem in primerno stanovanje

V 6. členu se med davčne stopnje za stavbe ali dele stavb uvrsti alineja, ki se glasi: »- 0,05% za stanovanjske nepremičnine, oddane v neprofitni najem na podlagi stanovanjskega zakona«. Posledično se črta abotna izjema, ki v 4. členu določa kot davčnega zavezanca (v višini, določeni za rezidenčna stanovanja) kar najemnika v neprofitnem najemu – ne morem verjeti, da tistega po sodni odločbi avtomatično, v primeru neprofitnega najema na podlagi zakona pa po presoji lastnika.

V 6. členu se vstavi odstavek, ki se glasi: »Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se davčnemu zavezancu za plačilo davka za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino (po davčni stopnji 0,15%) na njegovo zahtevo zagotovi pravica plačila davka po davčni stopnji, ki velja za stanovanjske nepremičnine, oddane v neprofitni najem (0,05%), za tisti del nepremičnine, ki šteje za primerno stanovanje, in sicer za 35 m

2

uporabne stanovanjske površine na lastnika-rezidenta in 20 m

2

uporabne stanovanjske površine na vsakega ožjega družinskega člana-rezidenta.«

Ministrstvo kljub ustavni ločnici med primernim in nadstandardnim stanovanjem in kljub lastnim spoznanjem, da je stanovanje specifična socialno-ekonomska kategorija, v svojem odgovoru nasprotuje moji takratni tezi, da naj se davka oprostijo kvadrature, ki štejejo za primerno rezidenčno stanovanje. Češ, v Sloveniji je okoli 90 odstotkov vseh stanovanj v samolastništvu. V predlogu zakona pa je mogoče zaslediti popolno destrukcijo neprofitnega sektorja (pod 10 odstotkov vseh stanovanj), ki se ga enači z rezidenčnim, dodatno pa še abotno določanje kar najemnika v neprofitnem najemu kot davčnega zavezanca. Očitno si je nekaj denacionalizirancev, ki so se upirali neprofitnemu najemu na osnovi zakona, izposlovalo v aktualnem predlogu zakona celo omalovaževanje zakonitih(?!) sodnih odločb. To, da na stanovanjskem področju nazadnje ostaja brez vsake vrednostne opredelitve tudi aktualni minister za infrastrukturo in prostor, ne more biti razlog za destrukcijo neprofitnega sektorja v celoti.

Predlog zakona sicer pravilno določa nižjo davčno stopnjo (0,15 odstotka) za rezidenčna oziroma samolastniška stanovanja in višjo (0,50 odstotka) za nerezidenčna oziroma prazna stanovanja in vikende. Pravilno se določa tudi povečana davčna stopnja (za 0,25 odstotka) »kot neke vrste socialni korektiv« za rezidenčna in nerezidenčna stanovanja s presežno vrednostjo nad 500.000 evrov. Umanjkal pa je obratni ustavno-socialni korektiv, ki je v slovenskem pravnem redu uveljavljen kot neprofitni najem in kot primerno stanovanje.

Zato se z amandmajem o nepremičninah v neprofitnem najemu uveljavi razlikovanje med tržnim in neprofitnim najemom tako znotraj stanovanjskih skladov v državi in občinah kot tudi v zasebnem sektorju in stimulira neprofitni najem tako v javnem kot zasebnem sektorju. Takšna določba tudi ne predstavlja pomembnega izpada davčnega prihodka, ki bi ga bilo treba nadomestiti z višjo obdavčitvijo drugih nepremičnin. To, da se zlorablja javne finance za večanje tržnega najemnega stanovanjskega fonda, še posebej za nakup stanovanj v soseskah z demografsko neuravnoteženo strukturo stanovanj (glej Celovški dvori), bi moralo biti enako predmet kazenskega pregona, kot je v zadevi Joške Hegler zloraba javnih financ v višini 650.000 evrov za storitev »koncentracije šibkih« in s tem dokončne getoizacije Celovških dvorov.

Z amandmajem o primernem stanovanju pa se uravnoteženo in pravično razporedijo davčna bremena, afirmira se lastnike stanovanj, ki so si jih zgradili, kupili ali drugače pridobili za lastno rabo in ki jih tudi uporabljajo v primernem stanovanjskem standardu zase in za družino. Breme nesmotrno uporabljanih presežnih stanovanjskih površin ostaja na lastniku take nepremičnine. S tem se stimulira smotrna izraba stanovanj, blažijo stiske šibkih in velikih družin na objektivni osnovi. Preprečilo bi se tudi špekulativno prijavljanje družinskih članov iz rezidenčnih v nerezidenčna stanovanja in vikende. Takšna določba predstavlja določen izpad davčnega prihodka, vendar obvladljivega celo znotraj stanovanjskega resorja.

2. Lastnina, naravna in kulturna dediščina, gorska in hribovita območja

V 6. členu se vstavi odstavek, ki se glasi: »Davčne stopnje, določene v drugem odstavku tega člena za zemljišča, stavbe, dele stavb in za druge objekte s pripadajočimi zemljišči, se zmanjšajo za 50 odstotkov na lokaciji posamičnega nepremičnega kulturnega spomenika državnega ali lokalnega pomena in na območju enovite skupine stavb, naselja ali njegovega dela, arheološkega najdišča ali kulturne krajine, ki je razglašeno kot spomeniško območje državnega, regijskega ali lokalnega pomena.« Nadalje se iz naštevanja »drugih stavb« (0,50%) izpusti »kulturne spomenike«, saj vlada menda ja ne namerava stanovanjskih, energetskih in kmetijskih stavb in nepremičnin obremeniti višje, ker so obenem tudi kulturni spomenik?

V 6. členu se vstavi tudi odstavek, ki se glasi: »Davčne stopnje, določene v drugem odstavku tega člena za zemljišča, stavbe, dele stavb in za druge objekte s pripadajočimi zemljišči, se zmanjšajo za 50 odstotkov na gorskih, hribovitih in demografsko ogroženih območjih, na ekološko pomembnih območjih ekosistemov, habitatov, Nature 2000, krajine, parkov ali drugih naravnih vrednot, zavarovanih z aktom o zavarovanju lokacije ali območja državnega, regijskega ali lokalnega pomena.«

V 8. (1) členu se k tekstu »Davka na nepremičnine se ne plačuje od nepremičnin, ki so:« doda točka »5. na območju Triglavskega narodnega parka ali na drugem zavarovanem območju, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena«, saj so tudi sicer to območja z velikim deležem varovalnih gozdov, naravnih rezervatov ter neplodnih zemljišč, ki so v to poglavje vendarle uvrščena po zdravi pameti oziroma ki jih na podlagi predpisov »ni mogoče ekonomsko izkoriščati«.

Ministrstvo v odgovoru nasprotuje mojim tezam, a vendarle spoznava, da so različne davčne stopnje »lahko dopolnilni ukrep spomeniške, prostorske in kmetijske politike, ki pa ga je prav tako treba upravičiti s pričakovanimi javnimi koristmi«. Očitno ministru za finance teh javnih koristi novodošli ministri za prostor, kulturo in kmetijstvo z okoljem vred niso sposobni upravičiti. Teza, da predlagane omilitve davčnih stopenj pomenijo velik izpad davčnega prihodka, saj samo območje Nature 2000 pokriva okoli 37 odstotkov vsega ozemlja Slovenije, hribovska in gorska območja pa preko 70 odstotkov, pade na izpitu že s samimi zakonskimi davčnimi oprostitvami neizkoristljivih zemljišč in javnega dobra. Preostanek pa je praviloma pokrit z več varovalnimi režimi hkrati in tržno nizko ovrednoten. Izpad ocenjujem na samo nekaj milijonov v masi cca 20 milijonov evrov pričakovanega davka od kmetij. Pravičnost in sorazmernost bi bili zagotovljeni, socialna stiska pa zmanjšana. MF, GURS in DURS bodo morali čimprej spoznati, da lastnina ni le v kupoprodajni funkciji, temveč je po ustavi uživanje lastnine v njeni gospodarski, socialni in ekološki funkciji.

MIHA JAZBINŠEK, Ljubljana
mnenja