Družba sebičnežev, 2.

Z romanom Jugoslavija, moja dežela je Vojnović posegel še globlje v problematiko dobrega in zla v človeku. Če je že glavnemu junaku »Čefurjev« dopustil možnost, da bo morda rešil svoj konflikt in izbral eno od dveh slabih možnosti – živeti v Ljubljani ali oditi v Bosno – glavni junak njegovega drugega romana nima nobene možnosti. Duševnega konflikta, ki ga tvorita močna čustvena navezanost na očeta in spoznanje, da je tudi on vojni zločinec, namreč ne more učinkovito rešiti. Lahko ga potisne na rob zavesti, lahko ga zavije v kopreno racionalizacije in prepusti sivini pozabe (ta možnost je nakazana na koncu romana), konflikt ga bo zaznamoval za vse življenje. Najslabša možnost, ki mu preti, je, da se ne bo mogel otresti iracionalnega občutka krivde, da je imel očeta rad in ohranil zanj še vedno »topel kotiček v svojem srcu« tudi potem, ko je ugotovil, da se je v zadnji balkanski vojni obnašal kot hud vojni zločinec. In da bi si očital, ker mu ni nudil čustvene podpore, ko mu je oče po dolgotrajnem skrivanju v nekem avstrijskem hotelu pripovedoval, kaj vse se je dogajalo med vojno, da bi opravičil svoje zločine, in potem, ko te podpore tudi od sina ni dobil, osamljen in dokončno psihično uničen storil samomor.

Mnogi upamo, da ima Vojnović na zalogi še kakšno tematiko, ki jo bo literarno obdelal in z njo vzbudil toliko pozornosti in priznanja kot s »Čefurji« in »Deželo«. Morda kaj s tem v zvezi tudi pripravlja, čeprav se v javnosti trenutno pojavlja predvsem kot filmski režiser in scenarist ter kolumnist. Prav slednje, konkretneje njegova kolumna v Objektivu, 5. oktobra 2013, z naslovom »Družba sebičnežev«, me je spodbudila k pisanju pričujočega prispevka. Avtor v njej za izhodišče postavi ugotovitve neke vseevropske raziskave iz leta 2004, ki kaže, da smo Slovenci med vsemi anketiranimi evropskimi nacijami najbolj sebični, ker so se naši anketiranci v pomembno višjem odstotku strinjali s trditvijo, da bi družbi šlo bolje, če bi vsak posameznik skrbel le zase, medtem ko je bilo takih, ki se s to trditvijo niso (oziroma močno niso) strinjali, le 23 odstotkov, kar je pomembno manj kot v drugih evropskih državah. Ta raziskava naj bi kazala na to, da je naša družba sebičnežev ustvarjena med vlado »socialno občutljive levice«, ki ji je v letih po osamosvojitvi uspelo zgraditi sistem vsesplošnega slovenskega egoizma in – kar naj bi bilo še bolj sprijeno – s prstom pravičnika pokazati na Janšo in se skriti za njegovimi grehi, ki pa »je le manj dvoličen od svojih kritikov in se svojega neoliberalizma ne gre pod krinko socialne pravičnosti«. Ko je Janša užaljeno rekel, da se ne gre več« in odstopil (kdaj le je to storil?), problemi pa so ostali, smo vsi (kdo to – vsi?) ostali zmedeni in ne vemo, proti komu bi protestirali. Preden pa bomo spet odšli na ulice, naj se vprašamo, ali se večina med nami še vedno strinja, da je v družbi boljše, če vsak skrbi le zase.

Imam kar nekaj pripomb na Vojnovićevo kolumno. Recimo na trditev, da je naša družba sebičnežev nastala med vladavino »socialno občutljive« levice, ki je po osamosvojitvi zgradila sistem, v katerem so ljudem problemi drugih – odvečni problemi. Trditev je prav zares zelo poljudna, oziroma »čez prst«, kot ji pravi tudi sam, in to zaradi več razlogov. Na primer zato, ker se nič ne ve, kakšni so statistični parametri raziskave, ki bi morali opravičiti posplošitve z zadostno mero zanesljivosti in objektivnosti. Poleg tega je zelo vprašljivo, v kolikšni meri visok odstotek pozitivnih odgovorov slovenskih anketirancev pomeni visoko stopnjo njihove sebičnosti. Lahko namreč pomeni predvsem protest in razočaranje nad neoliberalizmom, v katerega smo – hoteli ali ne hoteli – čedalje bolj drseli že pred desetimi leti tudi v Sloveniji, kjer pa smo ga doživljali dosti bolj boleče kot marsikje drugje, ker je bil še živ spomin na čase, ko je »nedemokratična« družba (država) dosti bolj skrbela za državljane kot nova – demokratična. Kaj v resnici pomeni visok odstotek DA-jev, bi vsekakor veljalo preveriti z dodatnimi, kontrolnimi vprašanji. Sicer pa mislim, da smo Slovenci že mnogokrat v praksi (tudi s strokovno utemeljenimi anketami) na različne načine dokazali, da nismo narod sebičnežev. Tega dejstva ne morejo ovreči rezultati neke strokovno sumljive, obskurne raziskave, o kateri govori Vojnović.

Še bolj »čez prst« je Vojnovićeva trditev, da omenjena raziskava – če kaj – zagotovo napotuje na to, da nam »zloglasni liberalec« Janša ni podaril našega vsesplošnega egoizma, izprijenih tajkunov in iskrene želje po razgradnji socialne države, ker je leta 2004, ko je bila izvedena raziskava, šele prišel na oblast, ampak je vse to nastalo med vladavino slovenske levice. Kot da so Janša in njegovi podporniki leta 2004 dospeli k nam z nekega drugega planeta, z druge celine in torej niso prispevali k temu, kar se je dogajalo in se še dogaja pri nas, vse od osamosvojitve naprej. V resnici Janša ves čas – direktno pa tudi indirektno, preko vdanih podanikov – vpliva na naše družbeno dogajanje ne glede na svoj formalni položaj. Kaj meni Vojnović, je imel Janša kaj prstov vmes pri izbrisu čefurjev?! Pri inavguraciji kakšnega tajkuna?!

Zdaj, ko najbolj potrebujemo politično stabilnost in zaupanje evropskih finančnih trgov, se Janša in njegovi na vse kriplje trudijo dokazati, da smo kot samostojna država kolapsirali na celi črti, in odprto kličejo zloglasno trojko, da bi postavila piko na i v procesu destrukcije naše samostojnosti, za katero se je nenazadnje nekoč tudi sam boril. Pri tem se obnaša, kot da je aktualna slovenska vlada sovražnik slovenskega ljudstva, ki ga je treba čim prej napasti z vsem razpoložljivim orožjem, ne glede na ceno, ki jo bo treba plačati, podobno kot je razmišljal med osamosvojitveno vojno, ko je izdal povelje za vsesplošni napad na vojašnice tehnično in številčno nesorazmerno močnejše jugovojske, ki na srečo ni bil izveden, ker so ga nekateri vplivni in bolj razsodni oficirji preprečili.

Janša in njegovi pozivajo k enotnosti slovenskega naroda pod svojo zastavo. Javnomnenjske raziskave kažejo, da jim volilna podpora raste, natančna analiza tega podatka pa, da vzroki temu niso racionalne narave niti ne pomenijo v tolikšni meri podpore Janši (on sam kot osebnost ima nizko podporo), ampak da so se njegovi podporniki »našli« v agresivnosti, kot se to praviloma dogaja v razmerah hude gospodarske krize, kar ne nudi nobene dobre perspektive. Zgodovina ponuja več kot dovolj žalostnih dokazov za to trditev. Če se že socialno občutljiva (beri – premalo odločna) levica, kot Vojnović cinično imenuje Janševe nasprotnike, ne more dostojno upreti neracionalni agresiji, naj to vendarle storijo vstajniki, vendar ne z vladavino ulice, ampak s hitrejšo organizacijsko in idejno artikulacijo.