Davek na nepremičnine

1. Izvozna industrija in storitve

Zunanjetrgovinski presežek, ki naj bi letos znašal skoraj 3 milijarde evrov, ustvarjajo izvozniki izdelkov in storitev. Ti se morajo boriti na svetovnem trgu z vsemi svetovnimi konkurenti. Tehnološko zaostajamo, ker smo ustvarili devizno zadolžitev v preteklosti, predvsem z vlaganjem v domačo potrošnjo. Torej je treba izvoznikom zagotoviti pogoje, s katerimi bodo lahko konkurirali na trgih ob zagotavljanju razširjene reprodukcije, če ne, se bo še ta izvoz ustavil. Zato ne moremo obesiti najvišje obremenitve na nepremičnine izvoznikom izdelkov in storitev, ker bomo njihovo konkurenčnost dodatno oslabili. Težko razumem, da ni nobenega organiziranega gospodarskega ali političnega subjekta, ki bi poskušal lobirati za nižjo obremenitev nepremičnin izvoznikov glede na gospodarske subjekte, ki delajo za domači trg.

Ekonomsko sprejemljivo je znižanje davka na nepremičnine za izvoznike izdelkov in storitev, ki dosežejo vsaj 60 odstotkov prihodkov iz prodaje na tujih trgih v izkazih poslovnega izida. Za te izvoznike bi naj bile davčne stopnje za nepremičnine le 50 odstotkov davčne stopnje za poslovne in industrijske nepremičnine. Žal vladna politika očitno tega ne razume.

2. Nepremičninski davek za gozdna zemljišča

Gozdove kot naše redko nacionalno bogastvo razgrajujemo. Gozdovi so naša »nafta«. Države, ki razpolagajo z naftnimi rezervami, se tega svojega bogastva zavedajo. Subjekti, ki želijo koristiti njihovo nacionalno bogastvo, morajo plačati visoke koncesije. Stroški proizvodnje nafte so od 10 do največ 50 dolarjev, cene na trgu pa čez 100 dolarjev za sodček. Torej, visoke koncesije, ki jih morajo naftne družbe plačevati državam. Kaj pa les, po katerem smo Slovenci še vedno res bogati? Rušimo ga kot po končani drugi svetovni vojni, ko smo opustošeno deželo postavljali na noge z izvozom iskane surovine – lesa. Torej smo danes na nivoju petdesetih let prejšnjega stoletja, ker po bagatelnih cenah izvažamo les v tujino in po 5-kratnih cenah kupujemo nazaj lesne produkte. To je brezglavo izkoriščanje narodnega bogastva brez vizije v prihodnost. Vlada pa z vsemi davčnimi instrumenti tako ropanje omogoča, da ne rečem vzpodbuja. Podpira lobije, ki kvizlinško izkoriščajo naše bogastvo predvsem za svoje bogatenje. Švedi in Arabci s prodajo nafte ustvarjajo sklade za čase, ko bo izvorov nafte zmanjkalo. Kaj pa mi, kaj ima država od izvoza surovin, lesa? Katere sklade ustvarjamo za perspektivo, katere proračunske luknje krijemo z davki ali koncesijami na narodno bogastvo, les?

Les je kot energent trikrat cenejši od zemeljskega plina. Je to energetsko in okoljsko spodbudno? Dolgoročno prav gotovo ne! Pol cenejši, bi kar ustrezalo! Za sekance in brikete sekamo že kar prvovrsten les! Je to smiselno? Ni, a ker smo brez kakršnekoli energetske politike, ki bi bila ekološko in ekonomsko dolgoročno sprejemljiva, se to pač lahko dogaja. Nimamo več dajatev za biološko reprodukcijo lesa, za pogozdovanje predelov, kjer so goloseki in kjer raste grmovje. Pa jih je vsako leto več!

To stanje, žal, zagotavlja vladna politika, ki tudi s stopnjo nepremičninskega davka za gozdna zemljišča s predlogom 0,07 odstotka omogoča nadaljnje uničevanje edinega slovenskega narodnega bogastva. Naj ne bodo merila za posamezne davčne stopnje le vplivni lobiji, ampak tudi strokovni argumenti, podprti s stanjem v razvitih državah. Torej, nepremičninski davek za gozdna zemljišča v višini 0,5 odstotka (prvotni predlog), glede na ostale predloge, je edino sprejemljiv, če hočemo gozd, kot nafto 22. stoletja, razumeti kot nacionalno bogastvo.