Poročilo, ki so ga konec prejšnjega tedna predstavili v Rimu, je šokiralo tudi njih. »To mora postati glavna tema političnih in družbenih pogovorov po vsej Evropi,« je dejala med obiskom regijskega srečanja na slovenski obali.

V poročilu, ki ste ga ravnokar izdali, pišete, da revščina po vsem svetu upada, v Evropi pa se je skokovito povečala. Več kot 43 milijonov ljudi, slaba desetina prebivalstva EU, nima zagotovljenega dnevnega obroka, 120 milijonov jih je na robu revščine. Kaj se je zgodilo?

Finančna kriza, ki se je začela na Islandiji, je precej hitro prizadela tako rekoč vse države Evrope. Države, ki smo jih imeli za stabilne in ekonomsko trajnostno naravnane, so se nenadoma znašle v gospodarskem kolapsu, s stopnjami brezposelnosti, ki so se povzpele nepredstavljivo visoko. Takih razmer ne bi znali nikoli predvideti.

Podobno raziskavo in poročilo smo pripravili leta 2009, leto po začetku krize. Presenečeni smo bili, kako hitro so se razmere poslabšale. Štiri leta kasneje, leta 2013, so rezultati šokirali vse – tudi nas, ki delamo na tem področju. Pred seboj imamo podatke 42 nacionalnih organizacij. Veliko slišimo o Grčiji, Italiji in Španiji. Španija je vsakoletno kampanjo, ki je bila prej vedno namenjena mednarodnim programom, lani prvič namenila domačim ljudem. Država je resnično na kolenih: več kot 60 odstotkov mladih ni v delovnem razmerju niti se ne izobražujejo. To so mladi, ki ne vidijo prihodnosti zase. A ti podatki nas ne smejo zaslepiti. Kajti imamo skupino držav, ki so pred resno nevarnostjo popolnega obubožanja. Govorim o Latviji, Litvi, Romuniji, Bolgariji, Hrvaški. V Romuniji in Srbiji je srednji razred prej dosegal petino prebivalstva, danes le še desetino.

Ljudje pred našimi očmi postajajo vse revnejši. Družine, gospodinjstva in posamezniki se vsak mesec borijo za preživetje. Štejejo vsak evro, da lahko plačajo račune in poskrbijo za hrano. Kriza se je zažrla na raven skupnosti, posameznikov, družin, pa tudi na raven države.

Vlade po vsej Evropi iščejo ukrepe, ki bi učinkovali predvsem na makroekonomijo. Mi jih opozarjamo, naj ne pozabijo, da je med milijoni, ki jih je udarila kriza, za vsakim posameznikom človeška usoda in zgodba. Prišel je čas, da začnejo razmišljati drugače. Zagotoviti morajo proračunske deleže za socialne transferje, za zdravstvo. Ustvariti morajo zakonodajo, ki bo ljudi varovala in jim omogočala, da se vrnejo v družbo kot aktivni in dostojanstveni posamezniki. Vzpostaviti bi bilo treba zaščitne ukrepe in zakonodajo, da se tragedija, ki se je nazadnje manifestirala na Lampedusi, ne bo nadaljevala.

Tradicionalno ranljive skupine, brezdomni, ljudje s psihičnimi težavami, migranti, invalidi, se že v dobrih časih zelo težko znajdejo in težko najdejo pot integracije v družbo kot aktivni državljani. V času krize je ta pot postala še bolj skrita in polna ovir. Poleg mladih je tu še velika skupina brezposelnih, ki so starejši od 50 let. Morda so izgubili službo, ker so tovarno, v kateri so delali, zaprli ali pa se je proizvodnja preselila drugam. Ti ljudje večinoma nimajo realnih možnosti, da bi se vrnili na trg dela. Poleg tega se povečuje število samomorov. V času krize ljudje tako potrebujejo še več zdravstvene oskrbe. Tako zaradi fizičnih kot psihosocialnih ran.

A na žalost, tudi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, nekatere evropske vlade zmanjšujejo proračunski denar za zdravstvo. Vlade resno pozivamo, naj ohranijo in okrepijo sedanjo podporo javnemu zdravstvu. Iz raziskav vemo, da so države hitreje okrevale in si opomogle, če so vlade ohranile in zagotovile dober zdravstveni in skrbstveni sistem.

Rdeči križ in Rdeči polmesec povezujemo z vojnami, naravnimi nesrečami. Vaš prihod prinaša olajšanje, a hkrati kaže na širše slabe razmere. Evropi se ni zgodila vojna ali naravna nesreča, gre za politične odločitve, ki imajo svoje posledice. Kako interpretirate krizo in svojo vlogo znotraj nje?

Rdeči križ in Rdeči polmesec sta sicer znana po delovanju na območjih velikih katastrof, toda glavnina našega delovanja so dolgoročni programi. Vse nacionalne organizacije na ravni skupnosti vodijo programe, ki se ukvarjajo z zdravstvenimi in razvojnimi problemi, pripravljenostjo na nesreče... Hkrati smo podporna organizacija vladam pri humanitarnih vprašanjih. Trenutna situacija nas je ujela precej nepripravljene. Nihče ni predvidel, da bo prišlo do takšnih razmer. Zato vlade pozivamo, da združimo moči in skupaj najdemo izhod iz tega. Razmere zahtevajo takojšnje ukrepanje. Milijoni ljudi potrebujejo podporo tukaj in zdaj. Morda v obliki paketov hrane, psihosocialnega svetovanja, morda pravno pomoč, da se dogovorijo za ugodnejše plačilo z dobavitelji elektrike ali ogrevanja. Ker smo prisotni na ravni skupnosti, lahko pri tem pomagamo.

A za resnično spremembo potrebujemo politično ukrepanje. Nekaj tega smo videli. Pogajanja se vrtijo predvsem okoli javnega dolga in proračunskega primanjkljaja, utemeljena pa so na prepričanju, da če uredimo gospodarstvo in ekonomijo, bo vse samo padlo nazaj na svoje mesto, kot je bilo pred krizo. Mi opozarjamo, da je pri pogajanjih treba že sedaj upoštevati zgodbe, usode in obraze ljudi. Na Islandiji, kjer je kriza udarila najprej, počasi čutijo, da so na poti okrevanja. A opozarjajo: Pot je dolga. Pot je boleča. Treba je misliti in delovati drugače kot doslej. Kajti svet nikoli več ne bo svet, v katerem smo živeli poprej.

Politike opozarjamo, da se moramo navaditi na drugačen način razmišljanja. Včasih živimo v napol sanjskem svetu, kjer kriza obstaja le kratko, omejeno obdobje, in ko se konča, bo vse tako, kot je bilo. To se nikoli ne zgodi. Vemo, da bo do okrevanja prišlo. Toda Evropa bo zelo drugačna od tiste pred krizo. Evropa je del globaliziranega sveta in svet se spreminja. Spremembe, ki se nam dogajajo, so zelo hitre in nas nenehno bombardirajo. Že s čisto humanitarnega vidika se moramo prilagoditi in začeti drugače razmišljati.

Kaj to pomeni? O nujnosti prilagajanja slišimo veliko. Ponavadi politiki povedo, da se moramo prilagoditi razmeram in položaju kitajskega delavca. Temu se ne bi prilagajali. So vaše prilagoditve bolj progresivne in v smeri proaktivnega svetovnega državljana?

Če pogledamo Španijo, kjer je kriza zelo hitro postala strukturna, se je naša organizacija prilagodila tako, da je začela izvajati programe za brezposelne. Nekaj izkušenj smo imeli s programi za zaposlovanje migrantov. V Španiji je bilo očitno, da moramo pri tem problemu pomagati tudi mi. Podobno so se odločili francoski kolegi, ki so skupaj z vlado oblikovali program pripravništva za mlade od 16. do 20. leta, s katerim so jim zagotovili določeno mesečno plačo, mladi pa so aktivni. Naše nacionalne organizacije se prilagajajo, spreminjajo prioritete. V Britaniji trenutno delimo pakete hrane, gre za največjo akcijo razdeljevanja hrane po drugi svetovni vojni. Nikoli ne bi pričakovali, da se bodo znašli v taki situaciji. Vedno so bili zelo aktivni predvsem v mednarodnih akcijah in programih pomoči. A potrebe po pomoči se v Evropi večajo.

To je izziv tudi za naše ustaljene globalne predstave o svetu. Evropa je bila celina, ki lahko skrbi sama zase. V zadnjih letih, desetletjih je bil tok pomoči usmerjen v Afriko in Azijo, kjer so potrebe še vedno zelo velike. Danes opozarjamo, da so tudi v Evropi milijoni ljudi, ki nimajo hrane za preživetje. Otroci v teh družinah ne dobijo dovolj hrane niti ustrezne podpore, da bi lahko po svojih sposobnostih opravili šolanje. Posledice bodo dolgotrajne. Sploh če ne bomo politike, ukrepov in smeri, v katero gremo, obrnili in se osredotočili na humanitarne posledice te krize.

Humanitarna pomoč in govorica o revnih in revščini sta v Afriki ustvarila začarani krog šibkih, državljanom neodgovornih vlad in izkoriščanja. Se lahko Evropa izogne nevarnostim, ki jih prinašajo humanitarne intervencije in pomoč revnim?

Evropa z 52 državami združuje zelo različne zgodbe. Vsaka država je v drugačnih okoliščinah in vsaka ima svojo zgodovino. Toda nekateri trendi so skupni. Odvisnost od pomoči, kot jo opažamo v delih sveta, kamor je že zelo dolgo usmerjen tok pomoči, v evropskih državah zelo redko najdemo. Na Balkanu je zaradi vojne prišlo do velikega pritoka pomoči. Vendar so razmere danes drugačne. Ljudje v Evropi in tudi v tej regiji so dostojanstveni in ponosni, sami želijo skrbeti zase in za svoje družine. Kljub temu se mnogi znajdejo v položaju, ko potrebujejo začasno dodatno pomoč, da bi to lahko udejanjili.

Kot humanitarna organizacija ne moremo in nikoli ne bomo mogli nadomestiti vlad in pristojnosti države. Odgovornost vlad je, da skrbijo za ljudi, ki živijo na ozemlju neke države, in jim zagotovijo dobro življenje. Naloga Rdečega križa in Rdečega polmeseca je zelo specifična in izhaja iz ženevskih konvencij. Vlade lahko zaprosijo naše nacionalne organizacije za humanitarno pomoč, in v kolikor to ne krši naših načel, je naša dolžnost, da pomagamo. Trenutno nas vlade naprošajo, naj priskočimo na pomoč pri zagotavljanju javnih kuhinj in zavetišč za brezdomne, prav tako pri pomoči milijonom, ki v sramu in tihem obupu živijo skriti doma. Kajti v sedanji krizi vidimo dve skrajni skupini. Ena so mladi, glasni posamezniki, ki gredo na ulice, da izrazijo svoje skrbi, in tako stopijo v dialog z vlado. In potem so tu še milijoni, ki imajo občutek, da je položaj, v katerem so se znašli, njihova krivda. Zapirajo se med štiri stene, sram jih je, da niso sposobni ohraniti ravni življenja, ki so ga živeli prej. Ne gredo na ulice. To so ljudje, za katere nas zares skrbi. Kajti oni ponavadi polnijo statistike o samomorih.

So kakšne spremembe v merilih, postopkih dodeljevanja socialnih pomoči? V poročilu omenjate nekaj primerov, ko se zdi, da gre za sistemsko potiskanje ljudi v revščino in negotovost, za pogojevanje pomoči s tem, da ljudje prej razprodajo še nepremičnine, ki jih morda imajo.

Vsi imamo včasih težave s stereotipnimi predstavami o tem, kako naj bi bila videti revščina in kaj pomeni, če greš do Rdečega križa in zaprosiš za pomoč. Ena naših najpomembnejših ugotovitev je, da so ljudje, ki po novem prihajajo k nam in jih imenujemo »novi revni«, ljudje, kot ste vi, kot sem jaz. To so ljudje, ki so imeli še pred nekaj leti lepo življenje, morda lastno podjetje, službo z dobro plačo. Izgubili so službo, porabili prihranke, prodali hišo, družine pogosto razpadejo. Nenadoma imate posameznike, ki živijo na cesti, otroke, ki v šoli ne morejo delati tako dobro, kot bi lahko, uničene družine, pogosto se pojavi tudi odvisnost... Izziv za vse nas je, da spremenimo svojo miselnost in dojamemo, da je Evropa danes drugačna. Ljudje, ki dobijo pomoč v hrani, so tudi ljudje, katerih družine živijo le z eno plačo ali pokojnino starega očeta. Ves razpoložljivi dohodek porabijo za najemnino, ogrevanje, elektriko, vodo. Nič jim ne ostane. To pomeni, da je paket s hrano ali kuponi, s katerimi lahko kupujejo v supermarketu z nižjimi cenami, zagotovilo, da bo ta družina imela vsaj en obrok dnevno. Politiki in vsi drugi moramo spoznati in razumeti, da je to realnost, v kateri živimo. Ni neposredno primerljivo z razmerami po drugi svetovni vojni, ko so bili vsi brez vsega. Uspelo nam je dvigniti družbeni standard in na to bi morali biti zelo ponosni. A ko vidimo, da se srednji sloj krči tako alarmantno hitro, kot se to dogaja sedaj, ko brezposelnost še kar raste, ko je vse več samomorov, in ko to povežemo z ukrepi, ki jih izvajajo nekatere vlade, ko krčijo denar za socialno pomoč in zdravstvo, postanemo resno zaskrbljeni.

Zato smo pripravljeni na nacionalni ravni stopiti v dialog z oblastmi, da bi bili novi zakoni vendarle bolj humani. Švedski Rdeči križ je eden od partnerjev švedske vlade na področju migracij. To pomeni, da navkljub temu, da ima Švedska kot večina drugih držav zelo restriktivno migracijsko politiko, ta upošteva tudi dolgoletne izkušnje, ki jih ima Rdeči križ na Švedskem. Smo resni partnerji, imamo bogate izkušnje in te izkušnje smo pripravljeni deliti, da bi zagotovili, da dobijo ukrepi tudi človeški obraz.

Pa je to sploh še merodajno? Poslušamo samo o fiskalnem pravilu, uravnoteženih proračunih, reševanju bank...

Včasih se splača spregovoriti tudi o pozitivnih primerih, ki so izšli iz krize. Zveni čudno, a slika ni nikoli enoznačna. Na ravni vlad vidimo, da se razvija več posluha za humanitarne razsežnosti krize. Vlade se zavedajo, da morajo posledice na ravni skupnosti, realnost in razmislek ljudi vključiti v politični proces. Razmere so različne, a v nizu držav vidimo, da se dialog z vlado krepi. Vidimo tudi, da se v nekaterih državah pretakanje pomoči od tistih, ki imajo, k tistim, ki nimajo, povečuje. Mi temu rečemo humanitarni družbeni duh. Ko greš v supermarket in opraviš nakupe, kupiš malo več in tisto več pustiš na posebnem kraju, kjer potem to razdelijo. Ljudje s srcem pristopajo do svojih sosedov. V nekaterih državah nam število prostovoljcev raste. Ljudje se sprašujejo, kaj lahko jaz naredim, ali lahko naredim nekaj malega, da pomagam. To je zelo pozitivno in toplo v hladnih časih, v katerih živimo, ko se toliko ljudi vsak dan bori za preživetje.

Omenili ste politike, ki jim postajajo pomembne zgodbe ljudi. Imate občutek, da so države šibke, da so politiki nemočni?

Politiki so ljudje kot vsi mi. Ko smo videli, kako je svet reagiral po letu 2008, smo vsi upali, da bo kriza hitro minila in bo spet vse v najlepšem redu. Ukrepi, ki smo jih videli, so bili finančni paketi, drug za drugim, za reševanje bank. Zelo tradicionalen politični odziv. Zlagoma sedaj prihajajo do spoznanja, da moramo stvari misliti drugače in na novo.

Ali se politiki zavedajo humanitarnih razsežnosti situacije? Nisem prepričana. Kajti celo sodelavci humanitarnih organizacij ponavadi krizo vidijo v nacionalnih okvirih. Ko združite zgodbe in podatke iz 42 držav, je šokantno. Vidimo, da poskuša EU oblikovati nove pakete za reševanje situacije, vidimo finančne pakete, ki gredo v Grčijo, Italijo, na Portugalsko... V naši organizaciji opozarjamo, da smo na tej poti iskanja rešitev vsi v istem čolnu.

V poročilu pišete, da so posledica opustitve indeksacije plač revni delavci. Ta skupina revnih je v porastu. Politika EU in priporočila komisije Sloveniji se vrtijo ravno okoli zahteve po odpravi indeksacije plač. Gre za jasen politični cilj.

Gre za ukrep, ki ga opažamo po vsej Evropi. Predvsem ga uvajajo mnoge zahodne vlade. Podatki v poročilu kažejo dve smeri razvoja, ki nas skrbita. Prva je, da so številne evropske vlade skrčile proračunska sredstva za zdravstvo in oskrbo. Druga je naraščajoči prepad med cenami življenjskih potrebščin, ki rastejo, in prihodki, ki jih ljudje prejmejo. Do tega prihaja zaradi ustavitve indeksacije transferjev, naj gre za pokojnine, socialno pomoč ali otroške dodatke. Na dolgi rok je to resen problem.

V poročilo smo vključili zgodbo Azre, ki ima 73 let in živi v Podgorici. Vse življenje je bila učiteljica glasbe, poročena z zdravnikom. Živela sta dobro življenje. Mož je umrl, ona pa je sedaj brez doma. Spi na železniški postaji v Podgorici in prejema pokojnino 160 evrov na mesec.

Vlade morajo zgodbe, kot je njena, vzeti resno. V prihodnosti bo z nami vse več starejših ljudi. Kako se bodo vlade s tem soočile? Si lahko v Evropi privoščimo, da bodo naši starejši sosedje, ki so delali vse svoje življenje, potisnjeni v tako situacijo? Hočeš nočeš človek pomisli na lastne stare starše. Mar ni naša dolžnost, da poskrbimo zanje?

Avstrija v Sloveniji, podobno kot Danska, velja za vzorno državo. Vi v poročilu pišete, da se je v letih 2009 do 2012 število pomoči v paketih s hrano v Avstriji povečalo s 7500 na 150.000. Kaj se dogaja?

Avstrija in Danska veljata za bogati državi z dobro socialno varnostno mrežo. A priča smo finančni eroziji te varnostne mreže. Krajša se čas prejemanja socialne pomoči, hkrati upada višina prejemkov. Nekatere družine so danes na minimumu. Denar porabijo za redne stanovanjske stroške, za hrano jim ne ostane nič. To je ena plat zgodbe. V Španiji vedo, da si 80 odstotkov družin, ki jim naša organizacija pomaga, pozimi ne bo moglo privoščiti ogrevanja. Pa je pozimi v Španiji lahko zelo hladno. Tudi nas je šokiralo, da je pomoč v hrani v Evropi tako razširjena.

Ampak pomoč v hrani je sedaj resno ogrožena, kajti EU namerava spremeniti svoje programe, ni tako?

EU spreminja svojo politiko, vendar krepimo sodelovanje z velikimi prehranskimi verigami v zasebnem sektorju. V Angliji denimo je uspešno sodelovanje s Tescom. Podobno je na Madžarskem, kjer lahko plačaš dodatni odstotek cene nakupa za pomoč ljudem v stiski. To je še ena oblika pozitivnega razvoja v državah, kjer je prišlo do okrepljenega sodelovanja med humanitarnim in zasebnim sektorjem. Zasebna podjetja pravijo, da želijo s tem pokazati svojo družbeno odgovornost in zavest.

Pa vas to ne skrbi? Odgovornost in vloga držav se s tem še dodatno krhata, krepi pa se moč zasebnih korporacij na svetovnem trgu.

Jasno je, da bo država vedno imela glavno in prvenstveno nalogo, da skrbi za svoje državljane. Humanitarne in zasebne organizacije, če se povežejo, pa morda lahko ponudijo pomoč, ki izboljša in okrepi te storitve države. To ni slabo. Hkrati mislim, da je to realnost prihodnosti.

Delali ste v Ugandi, Keniji, Sudanu, Indiji in Nepalu. V poročilu pišete o pacientih v Grčiji, ki morajo s seboj prinesti povoje in sanitetni material, če želijo oskrbo v bolnišnici. Take zgodbe bi morda pričakovali v Kampali, ne v Atenah. Kaj se dogaja?

Če pogledamo makroekonomske kazalce ter ekonomsko rast in razvoj, je zanimivo, da v Afriki in Aziji gospodarstva rastejo, v Evropi pa stagnirajo ali se celo krčijo. To je trend, ki ga bomo v makroekonomiji verjetno videli tudi v prihodnje. A ob tem moramo vedeti, da je Evropa še vedno bogata celina. Ima veliko bogastev, infrastrukturo in nacionalne sisteme, od zdravstva naprej. Lahko nam uspe in zgodba o Evropi lahko deluje. Vendar to zahteva, da se osredotočimo na več sistemsko varovane ekonomske enakosti. Poročilo nam govori, da ljudje padajo skozi sistem. Nič jih ne ujame. V Grčiji je bilo zdravstveno zavarovanje večinoma vezano na zaposlitev, in ko so ljudje izgubili službo, so izgubili tudi zdravstveno zavarovanje. Mnogi nimajo denarja, da bi si privoščili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo. To ima družbene posledice. Migranti, ki jih države imenujejo »ilegalni« migranti, v sistemu niso registrirani in nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe. Iz izkušenj lahko rečem, da razlika med afriško ali azijsko in evropsko realnostjo še vedno obstaja. A moram dodati, da v Evropi obstajajo posebej ranljivi deli družbe, kjer je grozljivo. Šokiran si, kako malo imajo in kako nato s tem naredijo vse, kar lahko.

Študirali ste na univerzi Makarere v Kampali. Kaj govorica o vsesplošni revščini povzroči ljudem, družbi in odnosu med državljani in državo?

Za magisterij iz sociologije sem terensko delo opravila v najrevnejšem delu Ugande, kjer sem se osredotočila na zdravstveno oskrbo mater. Umrljivost dojenčkov in mater je bila alarmantno visoka, ker je bilo treba za zdravstveno oskrbo plačati. Problem je bila dostopnost in v Ugandi je ravno potekal projekt evropskih držav in Svetovne banke za prenovo zdravstvenega sistema. Če danes gledam Evropo, se spomnim lekcije, ki sem se je naučila tedaj. Če hočeš vedeti, kakšno je resnično stanje v državi, pojdi v psihiatrične bolnišnice, v domove za starejše, sirotišnice. Tam boš dobil pravi občutek, kako razvita in skrbna je država. V Evropi so danes ti obiski pogosto strašljivi.

Je izkušnja blaginje zadnjih desetletij v Evropi v sedanjih razmerah prednost ali šibkost naših družb?

V mnogih pogledih smo privilegirana celina. Naši otroci, večina vsaj, hodijo v šole in se izobražujejo. Vsak se lahko nauči brati in dobi neko osnovno znanje, imamo osnovni sistem šolstva in zdravstva po vsej Evropi. Morda sta njegova kakovost in odprtost različni, a obstaja. To samo po sebi je izjemna prednost. Ko nisi v Evropi, spoznaš, kako privilegirani smo v primerjavi z drugimi deli sveta. A ti to ne pomaga, ko ne moreš nahraniti svoje družine, ko ne moreš skrbeti za svojo mamo. Vse je relativno in mora biti postavljeno v pravi kontekst. Verjamem, da so temelji, ki jih imamo v Evropi, zelo dobri. Demokracijo imamo že zelo dolgo. Lahko in morali bi najti skupno pot, kako se prilagoditi tem novim razmeram. Morda bo to pomenilo, da moramo vzpostaviti več regulacije na ravni držav. Da moramo uporabiti naše politične sisteme, da bi ustvarili družbe, ki bodo v večji meri skrbele za tiste, ki trenutno ne zmorejo, da bi se sami izvlekli iz zagate, v kateri so se znašli. Upanje je. A hkrati vem, da moramo biti bolj glasni in uporabiti humanitarno diplomacijo na drugačen način, če hočemo imeti več vpliva. V preteklosti smo bili preveč prijazni in smo se le odzivali. To, čemur smo priča danes, zahteva proaktiven pristop. Humanitarne razmere v Evropi morajo postati tema političnih pogovorov na najvišjih ravneh.

V poročilu opozarjate tudi na porast ksenofobije na Švedskem, na zmanjšanje donacij na Češkem. Je takšne posledice krize mogoče zajeziti?

Slika je na različnih koncih Evrope različna. Sama pri tem polagam upanje predvsem v mlade. Oni morajo postati oblikovalci javnega mnenja, med njimi moramo krepiti demokratični razmislek in vrednoto enakopravnosti. Mladi nimajo tako zakoreninjenih predsodkov kot starejši.

Španija je znana po svoji odprtosti. Kolegi, četudi pravijo, da so trendi tudi negativni, vztrajajo, da ljudje niso pozabili na radodarnost, na dejstvo, da je bilo za mnoge prišleke življenje, od koder so prišli, še mnogo hujše, kot je v Španiji. Tu pridemo do še enega obraza te krize, na katerega pogosto pozabljamo. Migranti iz vzhodne Evrope običajno dobijo zaposlitev v najmanj plačanih, najmanj zavarovanih poklicih in so prvi, ki med krizo izgubijo službo. To ne vpliva le nanje, ampak tudi na družine, ki so jih pustili doma. Ko se vrnejo domov, ni tam zanje ničesar, nobene varnosti. Le za primer: Kirgizija ima poldrugi milijon delovnih emigrantov. Njihova ambasadorka je priznala, da ne ve, kaj bi naredili, če bi se vsi ti ljudje vrnili domov. Njihovo gospodarstvo in družba sta navajena, da so v tujini in pošiljajo domov denar.

Ne smemo pozabiti, da je v marsikateri državi na naših vzhodnih mejah življenje težko že v dobrih časih. Sedaj je grozljivo. Kriza v EU se neposredno odrazi tudi v njihovih življenjih. V Kirgiziji smo naleteli na zgodbo mlade ženske, ki je delala v Italiji, izgubila službo, se vrnila domov in tam rodila. Imela ni nobene varnosti, nobenega denarja. Do nje je prišel par s ponudbo, da kupi njenega otroka. Gre za eno najbolj ekstremnih posledic, kaj revščina povzroči ljudem.

Vas je strah, kaj vse smo ljudje, delavci, pripravljeni sprejeti, pretrpeti?

Sama prihajam iz Danske. Kriza naj države ne bi hudo prizadela, in vendar je danski Rdeči križ zabeležil eksplozijo števila ljudi, ki prihajajo po pomoč. Opažamo, da ljudje v svojih delovnih okoljih ne izražajo svojih mnenj in občutij, kot so pred leti. Ko jih vprašaš, zakaj, odgovorijo, da jih je zares strah, da bi izgubili službo. Lahko se komu to zdi problem luksuza, a zame gre za odraz tega, kar se nam dogaja, mentalnega razmisleka, ki se širi po Evropi. Vprašanje je, ali lahko pristanemo na ekstrem, ko se ljudem ponudi, naj prodajo svojega otroka, da bodo lahko preživeli. Če je to sprejemljiva resničnost Evrope, potem je to grozljivo. Hkrati je velika sprememba, ki jo je prinesla ta kriza, zavedanje, da se lahko v taki situaciji znajde kdorkoli izmed nas. Zato moramo zahtevati, da politiki to vzamejo resno. Ne gre za majhno skupino ljudi. Gre za običajne Evropejce, ki se znajdejo v situaciji, za katero si nikoli ne bi mogli misliti, da se jim bo zgodila.

Pa krepi ta občutek aktivno participacijo in sodelovanje ali prej pasivno poslušnost?

Moj sodelavec prihaja iz Etiopije. Ko sva se pogovarjala o tem, kar se dogaja, mi je rekel: »Ko sem pred šestimi leti začel delati tukaj in potovati po Evropi, sem videl kontinent, poln navdušenja, dinamike in vere v prihodnost. Danes vidim negotovost v pogledih ljudi. Vidim zaskrbljen pogled in pomanjkanje zaupanja v prihodnost.« Verjetno je negotovost najhujše, kar lahko nekomu narediš. Da ne ve, kaj lahko pričakuje od jutrišnjega dne. Od let, ki prihajajo. Kakšna bo prihodnost njegovih otrok.

Odgovor je enak že prej omenjenemu. Imamo milijone, ki v tihem obupu obsedijo doma in krivijo sebe, kaj da so naredili narobe. Na drugi strani imamo množice na ulicah, ki zahtevajo pravico do prihodnosti. Pravico do službe in izobrazbe. V poročilu je nekaj podatkov, ki kažejo, kako verjetni so nemiri v Evropi. Ni dobro, da dramatiziramo. A jasno nam mora biti, da je v nekaterih družbah in državah množica ljudi brez službe, ogromno si jih ne more privoščiti izobrazbe, zdravstveni sistemi propadajo. Če se bo tako nadaljevalo, bo to ustvarilo zelo veliko jezo in nezadovoljstvo. To pa se lahko izrazi na zelo različne načine.

Hkrati beremo o ponovni rasti gospodarstev, dobičkih na borzah, medtem pa se ljudje borijo za preživetje. Kako v tej shizofreni situaciji delovati humano, pametno in razumno?

Res je, da naj bi nekateri makroekonomski kazalci obljubljali okrevanje. To je gotovo zelo dobra novica. A kriza je pronicala v življenja ljudi počasi, saj so se najprej zatekli k prihrankom, tudi proračunski rezi niso bili takojšnji. V prvih letih krize ni bilo tako hudo, kot je danes. Podobno bo pri okrevanju. Od dobrih makroekonomskih kazalcev do resničnega izboljšanja življenja ljudi bo trajalo. Nobena od naših nacionalnih organizacij ni poročala o spremembah na bolje.

Pot k večji stabilnosti bo dolga. Da bodo ljudje spet prepričani v svojo prihodnost, da ne bodo ves čas zaskrbljeni, ampak bodo imeli občutek varnosti. Opozarjamo, da bo verjetno treba nameniti dodaten trud in pozornost otrokom, ki jih je prizadela kriza. Vsi naši kolegi vedno znova opozarjajo na posledice krize med najmlajšimi. Kaj pomeni, če tvoja družina nima dovolj denarja za en obrok dnevno? In ker ne ješ primerno in je doma težko, tudi v šoli nisi tako uspešen, kot bi lahko bil. Mnogi otroci krivdo za vse to valijo nase. To bo imelo posledice tudi v prihodnosti.

V kaj morajo torej države vlagati?

Potrebujemo investicije za ljudi in v ljudi. Najprej je treba zmanjšati stopnjo brezposelnosti. Mladi morajo imeti dostop do izobraževanja in služb. Nujno je treba zagotoviti delež proračuna za zdravstvo, socialno varstvo in izobraževanje. In potrebujemo investicije, ki bodo zagotovile večjo družbeno enakost, da bomo spet imeli živahen srednji razred. Sedaj smo na poti, vzdolž katere neenakost samo raste, srednji razred izginja, prepad med najrevnejšimi in najbogatejšimi pa se poglablja. To je nevarno za vsako državo.