Podjetje Atlanco Rimec je znano po izkoriščevalskih praksah. Po informacijah EFBWW je podjetje izkoriščalo delavce v Franciji, na Švedskem, Irskem itd. EFBWW je pridobil podatke o najemanju delavcev na Poljskem, ki so sicer dobili pogodbo o zaposlitvi, v kateri pa je kot delodajalec zapisana izpostava podjetja Atlanco Rimec na Cipru, s čimer se je delodajalec poskušal premakniti v območje z nižjimi socialnimi prispevki.

Še ena zgodba o avtocesti A2, tokrat tisti, ki povezuje mesti Varšavo in Berlin. Na javnem razpisu za izgradnjo dela te avtoceste ob pripravah za evropsko prvenstvo v nogometu na Poljskem in v Ukrajini leta 2012 je zmagalo kitajsko podjetje COVEC. Podjetje je oddalo ponudbo, ki je bila za trideset odstotkov nižja od konkurenčnih ponudb domačih gradbenih podjetij. Kljub množici pomislekov ob tej ponudbi so poljske oblasti na javnem razpisu izbrale prav COVEC. Podjetje je svojo izjemno nizko ceno ponudbe poskušalo doseči preko mreže podizvajalcev, vendar je kar nekaj podjetij zavrnilo sodelovanje. Po resnih zaostankih je COVEC zaprosil poljske oblasti za izdajo dovoljenja za bivanje in delo za 800 kitajskih delavcev. Po treh mesecih so poljske oblasti ugotovile, da podjetje ne bo zmoglo izpolniti svojih pogodbenih obveznosti, in zato razdrle pogodbo ter na tej podlagi vložile odškodninski zahtevek v višini 186 milijonov evrov.

Applovi grehi

To sta zgolj dve zgodbi, ki ju lahko pripišemo »nizkocenovni« strategiji, ki vse bolj prevladuje tako pri naročanju storitev kot produktov. Še korak naprej od politike nizkih cen v javnih naročilih pa je zgodba o visokih dobičkih, ki izhajajo iz razlike med nizkimi produkcijskimi stroški in izdatno višjimi cenami produkta oziroma storitve. Če držimo v rokah model pametnega telefona iphone 5 s 16 GB spomina, je profit podjetja Apple, ki ga »izdeluje«, s tem telefonom približno 50 odstotkov po enoti. Na spletni strani Digital trends so namreč izračunali, da je produkcijski strošek tega mobilnega telefona ocenjen na 226,85 dolarja, kar je 354,24 dolarja manj od maloprodajne cene istega mobilnega telefona v višini 581,09 dolarja. Zakaj smo besedo »izdeluje« zapisali v narekovajih? Preprosto – ker Apple praktično ne izdeluje iphonov. To delo zanje opravijo podjetja, kot so Foxxcon in Pegatron. Vpogled v realne delovne razmere teh podjetij nam daje organizacija China Labour Watch (CLW), ki je 29. julija 2013 izdala raziskovalno poročilo o kršitvah delavskih pravic v treh tovarnah skupine Pegatron, enega izmed večjih dobaviteljev za Apple. Poročilo CLW je ugotovilo vsaj 86 kršitev delovne zakonodaje. Povprečna dolžina delovnega tedna v teh treh tovarnah je 66 do 69 ur. V tovarni Pegatron Shanghai so bili delavci prisiljeni podpisati obrazec, na katerem je število nadur daleč nižje od realno opravljenih. Daleč od takšnih kršitev delavskih pravic pa isti Apple pravkar najema Angelo Ahrendts, sicer dolgoletno izvršno direktorico britanske prestižne modne hiše Burberry, ki bo zanje pripravila »strateško usmeritev širjenja in operacij v trgovini na drobno«. Torej imamo pred sabo Apple, ki po eni strani izdatno služi z nizkimi produkcijskimi stroški, na drugi strani pa se na trgu pozicionira kot znamka višjega razreda. Znamčenje (branding) torej na račun kršitev delavskih pravic.

Kako ogromna zna biti razlika med javno podobo naročnika in realnim stanjem naročene storitve, nam pove primer iz letošnjega zelo vročega poletja. V začetku avgusta smo lahko v medijih brali, da je kljub rekordnim temperaturam Vinica v svoj objem privabila na tisoče dobre zabave in še boljše glasbe željnih obiskovalcev Schengenfesta. Članek o festivalu je izpostavil njegovo uspešnost in popularnost, ki si jo je (z)gradil v šestih letih. A zaključek članka ponudi še drugo sliko festivalskega vzdušja – če kar citiramo: »Poleg teh so se na festivalu malo manj zabavali in veliko bolj delali še prostovoljni gasilci, zdravniška služba, natakarji, gostinci in številni, ki so skrbeli za varnost in nemoten potek festivala. Mnoge med njimi smo na delovnih postajah srečevali od jutra do večera in še pozno v noč. V nasprotju s pojasnili vodje varnostne službe, ki je dejal, da se držijo vseh zakonskih predpisov in da redarji delajo maksimalno osem ur na dan (poleg tega je prepričan, da neresnice širi eden od zaposlenih, s katerim so prišli v konflikt), pa nam je več rediteljev na festivalu povedalo, da to nikakor ne drži. V pogovoru z enim od njih smo izvedeli, da je s petka na soboto delal 22, s sobote na nedeljo 21, z nedelje na ponedeljek pa 26 ur (od 8. do 10. ure naslednje jutro). Oblečen v črne dolge hlače, črno srajco in dodatno odet še v službeni brezrokavnik je torej bolj ali manj nepretrgoma ves dan stal na okoli 40 stopinjah (vode je sicer imel na pretek, ne pa tudi sence).«

Po navedenih podatkih je torej redar delal od petka do ponedeljka dopoldne 69 ur, kar je skregano z vso razpoložljivo zakonodajo. In v okolju, kjer dostikrat tudi sami delodajalci priznavajo, da se je na področju zasebnega varovanja v (javnih) naročilih razpasel pojav dampinških cen, se posledično vse bolj dogajajo primeri izkoriščanja delavcev. Če zgolj izpostavimo primer varnostnika, na katerega smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije naleteli pred nekaj dnevi: podjetje delavcem ne izplačuje regresa; delovni čas varnostnikov je 12 ur; na plačilnih listah ni nikoli zapisano pravilno število nadur. Da niti ne omenimo tega, da so bruto plače v dejavnosti varovanja za skoraj 600 evrov nižje od povprečne plače v Sloveniji (SURS, 2013).

Kaj še čakamo?

Kakorkoli torej obrnemo, imamo na vrhu ponudbe za (javnega) naročnika pohlep izvajalca, ki se proti dnu podizvajalske verige tega istega izvajalca vse bolj prevaja v zniževanje cene dela in pravic iz dela.

Kako torej naprej? Na eno izmed možnih rešitev opozarja že omenjeni EFBWW. Desetega julija letos so se na osnovi dogovora med evropskim parlamentom in evropskim svetom oblikovale dopolnitve evropske direktive o javnih naročilih, ki v členu 15/2 zapiše, da »naj države članice izvedejo ustrezne ukrepe, s katerimi v javnih naročilih izvajalci zagotovijo spoštovanje obveznosti iz naslova okoljske, socialne in delovne zakonodaje, navedenih v aneksu XI«. In ko smo že pri teh tako imenovanih »socialnih določilih« (social clauses) v javnih naročilih, ne moremo mimo nekaterih že (zelo dolgo) utečenih primerov. V Franciji je bil leta 1899(!) sprejet dekret, po katerem lahko v javnih razpisih sodelujejo zgolj tista podjetja, ki svojim zaposlenim zagotovijo ustrezno plačilo in delovne pogoje. V Združenih državah Amerike je bil leta 1931 sprejet Davis-Baconov zakon in leta 1936 Walsh-Healeyjev zakon, ki vse do danes določata, da morajo imeti delavci, ki delajo na pogodbah iz javnih naročil, ustrezno plačilo. V švicarskem kantonu Solothurn so leta 1932 uvedli določilo, po katerem so vse pogodbene stranke obvezane zagotoviti delavcem ustrezne delovne pogoje, še posebej na področju plač in delovnega časa. V nemškem mestu Hamburg pa so šli še korak naprej. Potem ko so sprejeli regionalni zakon o javnem naročanju, je mestna oblast v Hamburgu vzpostavila nov oddelek, katerega glavna naloga je nadzor delovne dokumentacije v podjetjih in na gradbiščih. Temu zgledu oblikovanja posebnih nadzornih institucij na področju javnih naročil so sledile nekatere zvezne države v Nemčiji (Bremen, Severno Porenje-Vestfalija; Schulten, 2012).

In pa seveda – čim prej je treba pristopiti k uvedbi tako imenovane solidarne in verižne odgovornosti v (pod)izvajalskih verigah. Ali kakor si lahko preberemo v resoluciji evropskega parlamenta z dne 26. marca 2009 o družbeni odgovornosti podizvajalskih podjetij v proizvodni verigi: »Evropski parlament pozdravlja dejstvo, da se je osem držav članic (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Španija) odzvalo na težave, povezane z dolžnostmi podizvajalcev v vlogi delodajalcev, in oblikovalo nacionalne sheme odgovornosti.«

Kaj še torej čakamo? Na še več zgodb delavcev, ki za delo na (tudi javnih!) infrastrukturnih projektih za več kot 1100 ur opravljenega dela prejmejo nekaj več kot 1800 evrov »plačila«? Vsi ti primeri bolj kot javno zgražanje potrebujejo konkretno sistemsko rešitev. In to – takoj.

Goran Lukič, ZSSS