Čeprav sodi tak scenarij v beležko črnih napovedi, so bili ameriški politiki še sredi tedna na dobri poti k njegovi uresničitvi. Republikanci in demokrati so sprejeli zakon o državnem proračunu pet pred dvanajsto, s čimer so prekinili politično paralizo, okoli 800.000 javnih uslužbencev s 16-dnevnega prisilnega dopusta poklicali nazaj na delo in začasno – za tri mesece – rešili problem zadolževanja.
Republikanci preigrali sami sebe
A pri tem se je znova potrdilo, da so pogajanja o dvigu zgornje meje javnega dolga že dolgo tega prerasla okvire političnega bontona in postala poligon za napihovanje političnih mišic republikancev in demokratov. V preteklih tednih smo bili priča brezsramnemu izsiljevanju republikancev, ki so z grožnjo bankrota največje svetovne ekonomije ob »pomoči« pritiskov iz mednarodne skupnosti želeli prisiliti demokrate v krčenje trošenja in socialne države, odpravo zakona o zdravstvenem zavarovanju ter priskrbeti davčne olajšave bogatim.
Taktika, katere cilj je krepitev politične moči za vsako ceno, postavljanje interesov stranke ali posameznikov pred dobrobit države, je pojav, znan večini Slovencev. Vendar ima ob preslikavi čez lužo lahko katastrofalne negativne učinke na celotno svetovno gospodarstvo, kakor tudi ameriško, ki že čuti posledice zdrah v Washingtonu. Kakšna je torej cena političnih igric? Po oceni bonitetne agencije Standard&Poor's sta se politična negotovost in »dopustovanje« javnih uslužbencev že odrazila v izgubi 24 milijard dolarjev, kar je več kot polovica celoletnega slovenskega BDP. Za nameček naj bi imele ZDA v zadnjem letošnjem četrtletju precej nižjo gospodarsko rast, saj je S&P svojo napoved 3-odstotne rasti na letni ravni že popravil navzdol za 0,6 odstotne točke. Politični manevri obeh največjih ameriških strank so v preteklih štirih letih povzročili toliko negotovosti v ameriškem gospodarstvu, da je bilo zaradi tega izgubljenih že približno milijon delovnih mest. Nič čudnega torej, da so se tako demokrati kot republikanci dodobra priskutili Američanom, med katerimi si kar 60 odstotkov vprašanih želi voliti tretjo stranko in razbitje duopola.
Do takrat pa se jih bo večina zadovoljila z demokrati, saj so republikanci s svojo držo v preteklih tednih izgubili dobršen del podpore. A že čez nekaj mesecev bodo imeli popravni izpit, saj sprejeti zakoni omogočajo delovanje vlade le do 16. januarja 2014, medtem ko bo zgornja meja javnega dolga ponovno dosežena že februarja. Dan D se kljub temu pričakuje konec aprila ali v maju, saj lahko finančno ministrstvo z izrednimi prijemi ohranja proračun pri življenju tudi po trčenju ob zgornjo mejo javnega dolga.
Tako je bilo tudi tokrat, saj so ZDA zgornjo mejo javnega dolga pri 16.780 milijardah dolarjev dejansko dosegle že maja. V naslednjih mesecih je finančno ministrstvo financiralo proračunske deficite z jemanjem denarja iz različnih državnih skladov, kot sta denimo pokojninski in sklad za vojne veterane. Čeprav si je od njih sposodilo skoraj 200 milijard dolarjev, pa bi to zadostovalo le do konca novembra, saj je v četrtek zapadlo 120 milijard dolarjev glavnic, 1. novembra pa mora vlada poravnati še 58 milijard dolarjev obveznosti (največ za socialne prispevke in zdravstveno zavarovanje Medicare).
Kitajci vse bolj nestrpni
Zvišanje zgornje meje dolga je tehnično zelo podobno zvišanju limita na kreditni kartici. Ali mora potrošnik po zvišanju limita na kreditni kartici trošiti prek svojih zmožnosti? Ne, vendar postane to precej bolj verjetno, sploh če ne zna razumno razpolagati z denarjem. Večina bi se ob tem strinjala, da so politiki tradicionalno neodgovorni pri zapravljanju državnega denarja. Tako je v Sloveniji, ki je čedalje bolj zadolžena, tako je v Evropi, ki je še bolj zadolžena, in tako je tudi v ZDA.
Visoka zadolženost in konstante politične prepreke pri normalnem izvajanju proračuna čedalje bolj skrbijo mednarodne kreditorje ZDA. Daleč največ ameriških obveznic imata v lasti Japonska in Kitajska, ki sta si začasno oddahnili, vendar počasi izgubljata potrpljenje. Dogovor ameriške politike Kitajcev tako ni pretirano navdušil, zaradi česar se že pojavljajo špekulacije, da bodo začeli postopoma odprodajati ameriške obveznice, ki jih imajo v lasti za kar 1278 milijard dolarjev. A je to malo verjetno, saj bi Kitajci s tem dejansko pljunili v lastno skledo. Odprodajanje velikih količin ameriških obveznic bi namreč znižalo ceno ameriškega dolga, s čimer bi se nižala vrednost preostalega kitajskega premoženja. Ob tem je treba poudariti tudi dejstvo, da sta državi tesno gospodarsko povezani. Kitajska je lani v ZDA izvozila za dobrih 425 milijard dolarjev blaga, v prvih sedmih mesecih letos pa se rast nadaljuje. Tudi zaradi tega si Kitajci ne želijo težav v najpomembnejši trgovinski partnerici in bodo zagotovo stiskali pesti za dolgotrajnejšo rešitev zgornje meje javnega dolga prihodnje leto.
Zakaj zgornja meja dolga?
Skozi prizmo današnjih političnih bojev v ZDA se zdi zgornja meja javnega dolga predvsem nepotrebna nadloga in vzvod za politično obračunavanje med republikanci in demokrati. Mnogo vrhunskih strokovnjakov in najuglednejših vlagateljev, med njimi je najglasnejši Warren Buffett, se zato zavzema za ukinitev zgornje meje javnega dolga. A vselej ni bilo tako.
Prvi približek zgornji meji javnega dolga je Washington leta 1917 »izumil« ravno z namenom, da bi bilo sprejemanje odločitev hitrejše in lažje. Pred tem je moral kongres namreč ločeno odobriti vsako zadolževanje posebej. Tako je bilo denimo pri zadolževanju za gradnjo Panamskega kanala, ki je ZDA, preračunano v današnji denar, stala okoli 15 milijard dolarjev. Spremembo v razmišljanju je prinesla prva svetovna vojna, ki je od ZDA terjala več zadolževanja, od kongresa pa večjo odzivnost. Američani so se tedaj odločili za drugačen pristop in začeli povezovati obveznice v skupne kategorije.
Nadaljnji premik v razmišljanju so prinesla trenja v svetu, ki so pripeljala do druge svetovne vojne. Leta 1939 je zato ameriški kongres združil vse kategorije obveznic in ustanovil skupno zgornjo mejo javnega dolga, kot jo poznamo danes. Ob prve težave pri zvišanju zgornje meje javnega dolga je leta 1953 trčil tedanji republikanski predsednik Dwight Eisenhower, ki se je hotel zadolžiti za gradnjo avtocestne infrastrukture. Kongres je sicer od leta 1960 že 78-krat zvišal zgornjo mejo javnega dolga, njena znižanja pa lahko preštejemo na prste ene roke. Zlasti v zadnjih letih so se ZDA zaradi reševanja gospodarstva začele intenzivno zadolževati.
Različni pristopi
Zadolženost ZDA je od začetka krize leta 2008 do danes narasla že za več kot 67 odstotkov, z 10.000 milijard dolarjev na skoraj 17.000 milijard dolarjev. Samo povečanje dolga je približno enako polovici celotne zadolženosti območja evra. To jasno kaže na pot, ki jo je ubral Washington pri reševanju krize (ta je nastopila po propadu investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008). ZDA so tedaj v bančni sistem nemudoma vrgle več sto milijard dolarjev. Največ v banko, specializirano za nepremičninske posle, Fannie Mae, kamor je doslej romalo več kot 116 milijard dolarjev. Pomoč so nemudoma dobila tudi podjetja – samo trem največjim proizvajalcem avtomobilov je država ponudila 34 milijard dolarjev pomoči. Največji med njimi, General Motors, je medtem od države prejel že preko 50 milijard dolarjev, od tega so si ZDA s prodajo lastniških deležev povrnile 35 milijard dolarjev.
Tako obsežnih akcij, predvsem reševanja pomembnih podjetij, v Evropi ni bilo. Še več, nekateri največji evropski proizvajalci avtomobilov, kot so Fiat, Renault in Peugeot, razmišljajo o množičnih odpuščanjih. Kaj drugega jim ob varčevalni vnemi, ki je obnorela evropsko politično elito, niti ne preostane. Medtem ko bodo Združene države letos že četrto leto zapored gospodarsko rasle, bo območje evra še drugo zaporedno leto v recesiji.
Evropa tako plačuje davek na zapoznele odzive na izzive krize, politično neenotnost in fiskalno nepovezanost. V ZDA so te težave precej manj izrazite, pri čemer lahko vselej računajo tudi na podporo centralne banke Federal Reserve (Fed) in njenih strojev za tiskanje denarja, ki preplavljajo gospodarstvo z dolarji. Evropska centralna banka je na tem področju precej manj agresivna, za nameček pa je njen mandat omejen izključno na zagotavljanje cenovne stabilnosti. Fed ob tem bdi tudi nad brezposelnostjo, ki je v ZDA nekaj nad sedmimi odstotki, v območju evra pa je kar za pet odstotnih točk višja.
In tako bo tudi ostalo, če se ne bomo učili pozitivnih lekcij od ZDA in naredili več za spodbujanje gospodarstva, predvsem malih in srednje velikih podjetij, v katerih dela kar 70 odstotkov zaposlenih Evropejcev. Po drugi strani pa bi se lahko tudi ZDA marsikaj naučile od evropskih držav, denimo od Danske, ki je poleg ZDA edina razvita država z zgornjo mejo javnega dolga. S to razliko, da Danci pri zadolževanju ne poznajo težav. Njihov javni dolg znaša dobrih 45 odstotkov BDP, njegova zgornja dovoljena meja pa je določena več kot dvakrat višje. Če bi Američani upoštevali danski model, bi morali zgornjo mejo javnega dolga dvigniti na približno 300 odstotkov BDP ali kar 50.000 milijard dolarjev.
