NPŠ temelji na terminološko (semantično, logično) zmedeni klasifikaciji športa. V nizu znanih pojavnih oblik športa se pojavlja poseben in neznan razred športa z imenom »kakovostni šport«. NPŠ torej oznanja, da je v nizu naštetih pojavnih oblik športa ena »kakovostna«, vse druge pa »nekakovostne«. Če ima branjevka na prodajni mizi več vrst solate in le na eni piše »kakovostna«, že navadni kupci razumejo, da so druge vrste manj »kakovostne«. Tudi zdravstva ne delimo na primarno, sekundarno, terciarno in kakovostno, saj vendar od vseh prvih treh pričakujemo, da je kakovostno. Klasifikacija športa, v katero uvajamo razred »kakovostni šport«, je zmedena, ker od vseh pojavnih oblik športa pričakujemo, da so »kakovostne«. Očitno piscem niti navadna ljudska logika ne seže do sivih celic, domnevni strokovni svet pa uveljavlja (uzakonja) zmedeno terminologijo. Ob zmedenih ključnih pojmih pa je težko pričakovati, da bi bila vsebina NPŠ manj zmedena. Hkrati zmedeno izrazoslovje povzroča zmedo na aplikativni ravni (v praksi).
Mimo osnovne klasifikacije pojavnih oblik športa (ki ji sramoto dela nesmiselni izraz »kakovostni šport«) NPŠ še posebej uvaja pojem »šport za dosežek«. Nekdo je pred leti papagajsko povzel nemški izraz Leistungsport, zdaj pa ga sestavljalci NPŠ nekritično širijo. S pojmom »dosežek« se vendar srečujemo pri vseh pojavnih oblikah športa. Velik dosežek je, če katera koli šolska ekipa ali posamezen učenec doseže vidno mesto na regijskem ali državnem tekmovanju v kateri koli športni panogi. Za marsikoga je dosežek vzpon na Triglav. Za nekoga je dosežek, če sploh priteče na cilj maratona. Dosežek je, če začetnik po treh dneh toliko obvlada krmarjenje na smučeh, da lahko uporablja vlečnico in se varno spušča po snežišču. Ali vse navedene primere zaradi skupinskih ali osebnih dosežkov štejemo v poseben razred športa z imenom »šport za dosežek«? Zmedeno!
Še bolj poglobljene členitve terminoloških spačkov, ki se pojavljajo v NPŠ, pravzaprav sodijo v strokovno slovstvo in tja, od koder prihajajo pisci NPŠ. Prav pa je, da tudi širša športna javnost dobi vpogled v terminološko zmešnjavo, ki jo širijo doktorji »giboslovja«, in v dvomljivo strokovnost organa, ki se imenuje Strokovni svet za šport RS. Če bi NPŠ pisal kak športni aktivist iz Zgornjega Kašlja, bi mu še lahko pogledali skozi prste. Če pa logično zmedena klasifikacija športa s pripadajočimi zmedenimi izrazi prihaja iz hiše, kjer naj bi bila doma športna znanost, se pričakuje logično neoporečna klasifikacija. Seveda se tudi od strokovnega sveta pričakuje, da sprejema in podpisuje strokovno in jezikovno neoporečne listine.
SILVO KRISTAN