Takih ljudi ni lahko najti. Sposobni, če zares ne gre za največje zanesenjake, povečini bivše športnike, se tega v veliki meri ne lotevajo. Ni dovolj nagrajeno. Ljubiteljsko delovanje, delo za dušo, tudi ni več posebno cenjeno in javno pohvaljeno. Bili so časi, ko je bila dovolj ena dobra naveza in predvsem dobra osebna poznanstva, opiranje na sistemska sredstva iz proračunov države in občin, najem kredita. Če v času debelih krav ni bilo narejeno dovolj, če ni pravih sposobnih ljudi, potem smo, kjer smo. Treba se bo sprijazniti, da morda ni bilo prave strategije vodenja, da je morda dolgoletni vodja le predolgo vztrajal pri svoji vlogi in stavil na enega odhajajočega konja, morda ni bilo dovolj znanja o trženju, medijih. Morda ni bilo dovolj idej, akcij. Morda je bilo preveč napak. Prevelik ego. Ali pa preprosto ni bilo tistih, ki bi – delali.

Ko beseda nanese na strategijo razvoja športa, priljubljeno zadnje dni, ni nikjer zaslediti, da bi v športu potrebovali več znanja o vodenju v športu. Za to ni šole. Dobrodošlo bi bilo vsem predsednikom klubov, društev, vse tja do panožnih zvez. Od tistih, ki delajo prostovoljno in honorarno, do profesionalcev. Čakati samo na genije med samorastniki je predrago. Vse na škodo športnic in športnikov.