Za dokaj generičnim akronimom TTIP (Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, ang. Transatlantic Trade and Investment Partnership) se skriva ideja oblikovanja območja proste trgovine, ki bi povezalo »staro deželo« z »deželo sanj«. Sporazuma ne gre zamenjevati s podobno nedomiselno poimenovanim TPP (Trans-Pacific Partnership), s katerim ZDA navezujejo tesnejše trgovinske vezi s svojimi »tihomorskimi sosedami«. Tudi slednji je idejno zasidran v obrambi pred trgovinskim cunamijem, ki prihaja primarno iz Kitajske in bo zbral geografsko zelo pester nabor držav iz Severne in Južne Amerike, Azije in Oceanije. Motivacija za formiranje tesnejših trgovinskih povezav je preprosta: zagotoviti preferencialni dostop do trgov za partnerske države, s čimer so nečlanice postavljene v podrejen položaj pri nastopu na dotičnih trgih. Pri tem naj bi se povečalo trgovanje med partnericami na račun manjšega uvoza iz tretjih držav. Vse skupaj naj bi prineslo nove izvozne priložnosti domačim podjetjem in pocenilo potrošnjo.

Potencialne koristi od prostotrgovinskega sporazuma za ZDA in EU bi bile znatne. Kljub temu da so povprečne carinske stopnje med njima trenutno zgolj 3-odstotne, pa bi njihova odprava Evropi prinesla približno polodstotno, ZDA pa enoodstotno povečanje BDP. Bistveno pomembnejša bi bila seveda odprava vsaj dela necarinskih omejitev (regulacija, javna naročila, subvencioniranje, carinski postopki...), katere učinki naj bi presegli tri odstotke BDP na obeh straneh luže. Poročilo o učinkih TTIP, ki ga je pri londonskem CEPR naročila evropska komisija, pa napoveduje, da bi bili učinki za povprečno štiričlansko družino v EU enaki letnemu dvigu realnega dohodka za 545 evrov.

Največ se pričakuje od uskladitve regulacij in umika carin v avtomobilskem sektorju. Trenutno je uvoz osebnih vozil iz ZDA obremenjen z dokaj zmerno, 8-odstotno carino, a ga poleg tega bremeni še za nič kaj nežnih 25,5 odstotka necarinskih dajatev. Popolna odprava omenjenih ovir naj bi bilateralno trgovino z osebnimi vozili povečala za slabih 150 odstotkov. Glede na to, da skupni trg ZDA in EU predstavlja skoraj polovico globalnega BDP, pa naj bi uvedba skupnega območja neovirane trgovine privedla tudi do 0,6-odstotne rasti svetovnega BDP.

Kljub obsežni nagradi, ki se obeta na koncu mavrice, pa pot do nje po pričakovanjih ne bo lahka. Trenutno trgovinsko politiko na obeh straneh namreč krojijo interesne skupine, ki se bodo stežka odpovedale svojim dolgoletnim privilegijem. Zavedati se je treba, da so sedanje trgovinske omejitve že nizke na področjih, ki niso bila nikoli sporna za obe strani, ostala pa so pogajanja o segmentih, kjer trenutno niti optimisti ne vidijo možnosti kompromisa. Brez koraka nazaj od trenutnih izhodišč obeh strani dogovora ne bo, po drugi strani pa je pričakovati, da bo takšne kompromise težko obraniti na domači politični sceni. Napoveduje se že blokada pogajanj o trgovini s kmetijskimi pridelki, ki jo bodo izvedli kmeti tako v ZDA kot EU, prav tako bo potreben čudež, da se bo razpletel materinski odnos ameriške administracije in evropske komisije do njunih proizvajalcev potniških letal Boeinga in Airbusa.

Dvome o uspehu pogajanj porajajo tudi zaščitniške politike javnih naročil, saj javni razpisi na obeh straneh Atlantika odkrito preferirajo domače ponudnike, omejujoče oznake geografskega porekla, tržne regulacije in izdelčni standard ter še mnoga druga področja. Pred dobrimi 150 ameriškimi in evropskimi pogajalci je torej nemogoča naloga, vendar je nagrada, ki si jo oboji obetajo, prebogata, da se je ne bi lotili.

Slovenski mediji so o formiranju največje ekonomske integracije za zdaj poročali zgolj pro forma, pri tem so pogosto poudarjali bojazen pred poplavo ameriških gensko spremenjenih izdelkov na naše prodajne police, ki naj bi sledila dokončni sprostitvi trgovine med velesilama. Res je evropsko nasprotovanje uvozu »frankenhrane« trn v peti ameriških kmetijskih lobijev že več desetletij, a je ustvarjanje pričakovanj o tem, da bo evropski trg preplavljen s hrano iz epruvete, zgolj manipuliranje z javnim mnenjem. Če bi dejansko prišlo do popolne sprostitve evropskega trga hrane za uvoz iz ZDA, o čemer iskreno dvomim, pa ne verjamem, da bi komisija popolnoma opustila idejo označevanja GMO-hrane. Če je slednja jasno označena in so dokončno znanstveno dokazane z njo povezane posledice, njeno mesto na prodajnih policah ne bi smelo biti razlog za ustvarjanje preplaha v javnosti. Prej kot grožnja za hrano, pridelano v Sloveniji, bi to lahko pomenilo priložnost v diferenciaciji za slovenske pridelovalce »naravne« hrane.

Morda gre prisluškovanje na eni in medlo reakcijo prisluškovanih na drugi strani celo pripisati vnemi obeh strani, da pride do dogovora o največjem območju proste trgovine na svetu. Glede na šibko gospodarsko rast v ZDA in večletno popolno mrtvilo v pretežnem delu Evrope ne gre dvomiti o politični volji za vzpostavitev ultimativnega prostotrgovinskega območja, še toliko bolj, ker brez tega prihodnost za oba centra gospodarske moči ne obeta veliko. Vzpon držav BRIC v zadnjih dveh desetletjih in predvsem izvozna prevlada Kitajske sta postavili ogledalo ekonomski nemoči Evropske unije, ki je končno pripravljena pogoltniti grenko zdravilo za večjo konkurenčnost.