Oče Jože, sin in hči, oba najstnika, so pod plazom ostrih besed lezli pod mizo. Mati imajo od nekdaj zelo konservativen odnos do družinske porabe, ki ni naravnana za potrebe prehrane. Jože se je potem le opogumil in dejal, da na svojem zdravju že ne bo varčeval in da mu na misel ne pride odpovedati se dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju in preiti na cenejša zdravila. »Tvoj problem. Dražjih zdravil ne bo, pa četudi boš imel holesterol čez deset! Ne trmari, saj veš, da nam bo babica odobrila novo zadolžitev le, če zmanjšamo stroške, a samo do polnoči, potem pa odleti na izlet na Kanarske otoke!«

Tu je počil film sinu Franciju: »Mater, ona na Kanarske, jaz pa naj si kupim najcenejše okvirje za očala, da se mi bo režala cela šola!« Mati pa se niso dali. Zdravstveni del proračuna je treba skrčiti. Tudi za ta malo ne bo denarja za zobni aparat. Pa kaj, če ji zobje malo štrlijo, saj ne bo filmska igralka, ampak brezposelna antropologinja. Zadolžitev pri babici je možna, že stotič razlaga Micka, le za potrebe vračanja starih dolgov in če bo tistih novih 273 evrov razvojno naravnanih. »Franci, denar za popravilo kolesa boš dobil samo, če boš z njim razvažal časopise in tako nekaj zaslužil!« Franci je pubertetniško zapiskal: »Fak, s kolesom hodim v šolo po dežju in snegu, ker ste mi ukinili denar za mesečno, zdaj pa naj hodim eno uro peš! Jaz 'mam tega vašega kapitalizma dovolj! Grem med protestnike pred parlament!« »Kar pojdi, pa naj ti oni dajo jesti, a tega uvajanja komunizma na mala vrata ne bom prenašala,« se grožnje mama Micka ni ustrašila in jih opozorila, da je za sprejem skrčene družinske porabe, ki bi omogočila novo posojilo, samo še dobra ura.

»Zagotavljanje minimalnih zdravstvenih storitev in osnovnih potreb za šolanje je civilizacijska pridobitev in tega nam ne moreš vzeti. Hčerki sošolke nočejo več posojati učbenikov in zapiskov, ti pa ji še vedno nočeš kupiti knjig in zvezkov,« se je znova odločno oglasil pater familias. »To povej tistim, ki smo jim dolžni, in tistim, ki nam posojajo denar,« je proračunsko vzdržnost odločno branila Micka. »Denar je treba vrniti tistim, ki ga imajo, kajti samo oni so porok za razvoj države, mi pa smo zgolj stroškovno mesto, ki pa bi rado imelo še zastonj zdravstvo in šolstvo in pokojnine.« »Tvegaš, da zaradi trmarjenja in teh skrajnje desnih floskul nobena soseda ne bo več hotela s teboj na kavo, pa še poslej boš sama nosila smeti in likala,« je iz rokava potegnil zadnjega aduta mož Jože. Gospodinja Micka je pozelenela. »Dobro, a se vsaj odpoveste dragemu medicinskemu šamponu proti prhljaju, kar bo proračun zmanjšalo za sedem evrov?« Zbrani pri mizi so se spogledali in s stisnjenimi zobmi prikimali. Micka je 11 minut pred polnočjo po telefonu šla sporočit babici, da so dosegli kompromis, ki omogoča novo zadolžitev za naslednje leto. Jože pa je z mobilcem potihoma šel na balkon. »Halo, Barack, nam je uspelo. Za las. Za leto dni smo dvignili raven zadolževanja, odpovedali pa smo se samo šamponu. Kaj pa ti? Tudi tebi je uspelo. Bravo! A samo za štiri mesece? Barack, ti si navaden amater!«