Veliko jih je tovrstnih srečnežev. Nič presenetljivega, saj smo si kot odgovorni roditelji dolga leta prizadevali, da bi njim bilo bolje kot nam. Da se jim ne bo treba – kot nam – iz dneva v dan tresti, kaj vse jim bo država še obdavčila ali preprosto vzela s kakršno koli drugo formalnopravno podlago. Res so lahko srečni: nepremičnin in služb nimajo, prav tako ne dohodkov, in kolikor koli let jim je že usojeno, pokojnine ne bodo dočakali. Imajo pa, vsaj danes še, nekaj, na kar lahko mi le obujamo spomine.

Mladost.

Veliko jih je, ki ne bodo izgubili ničesar, kar je nam tako ljubo in drago, a vendar ni povsem res, da jih nič, česar smo se in se še lahko spomnimo, ne more prizadeti. Lahko jih in tudi v resnici jih vse prizadene. Tudi davek na nepremičnine, ki jih nimajo, ohranitev malice, ki je ne dobijo, ker nimajo službe, in spremembe pokojninskega sistema, čeprav za to, da bi pokojnino dočakali, nimajo skoraj nikakršnih možnosti. Kajti mi očitno ne mislimo odnehati.

Dobro smo jih.

No, prav, dajmo si pomirjati vest, vsak pri sebi, da jih »jaz pa že nisem«. Da so jih oni drugi: tajkuni, politiki, lobisti, neoliberalci, »Ljubljana«, mediji, murgelski palčki in kar je še takšne in drugačne sodrge. (Ki jo vsak od nas pač vidi v »nekom drugem«.) Lahko pogledate svojemu otroku v oči in mu to poveste, ne da bi se vam zatresel glas? Mislite, da vas res ne bo nikoli vprašal, kje ste – medtem ko so »oni« to počeli – bili vi? Zakaj ste, v najboljšem primeru, zagrešili sostorilstvo z molkom?

Ker niste razumeli ali ker ste imeli korist, ne da bi si umazali roke? Le tega ne recite, da itak ne bi mogli storiti ničesar. To bi bilo res prepoceni. Saj niti poskušali niste.

Nemogoče je danes z gotovostjo vedeti, ali proračun za prihodnje leto lahko zdrži. Ali lahko zdržijo podmene, na katerih je skonstruiran, med drugim zakon o davku na nepremičnine. Gotovo pa je, da gre vlak, ki ni več nemško-francoski, naprej. In enako prepričljivo zveni, kar je včeraj ob omenjenem zakonu poleg prispodobe o vlaku še zinil finančni minister Uroš Čufer: »Posebne ekonomske logike /delanje izjem pri davku na premoženje zaradi dohodkovnega položaja/ nima. Ima pa socialno logiko, delno tudi politično.« Zveni prepričljivo in ni videti uporabno zgolj v izrečenem kontekstu. Toda »logika« same izjave je nedoumljiva, če že ne nesmiselna. Logična je izjava le s stališča zgodovine, ki nam pojasni, da je treba (sistemski!) zakon o nepremičninskem davku razumeti kot še enega v dolgi vrsti ekonomsko nelogičnih zakonov, sprejetih pač zaradi nekih drugih logik.

Kaj zdaj?

Kdor koli že je ugrabil oziroma ukradel državo, tega ne bi mogel brez nas. In četudi nam bo kdo »od zunaj« zdaj hotel to državo vrniti v podobi, ukrojeni po svojih interesih, to ne bo najhujše. Še več, bolje bi bilo, da bi se bili mi z njimi, ki nimajo ničesar izgubiti, ker smo jim mi ukradli priložnost, da bi kaj imeli, prisiljeni soočiti brez mediatorjev. S tem bi nam zmanjkalo izgovorov. Njim pa tudi. Končno bi morali obračunati z nami in odrasti.