Ameriška republikanska stranka je v primerjavi z demokratsko vselej veljala za bolj disciplinirano. Res je v ZDA notranji ustroj strank takšen, da je nemogoče govoriti o podobno močni hierarhiji kot v evropskih (slovenskih). Vseeno pa so bili republikanci v preteklosti tisti, ki so znali dokaj uspešno krotiti in utišati preglasne disidentske glasove med senatorji in kongresniki, ki bi stranki lahko opazneje škodovali. Tako je vsaj veljalo dolgo časa. V zadnjih letih pa so se stvari postavile na glavo. S pojavom gibanja čajank, ki je priromalo na desno krilo republikanske stranke in jo začelo vleči v še bolj, za povprečnega sredinskega volilca preveč konservativne vode, se pojavljajo razhajanja, ki jih vodstvo očitno ni več sposobno zadovoljivo obvladati. Za kako veliko težavo stranke gre, se je dokončno pokazalo v nekaj zadnjih tednih v političnem obračunu zaradi proračuna oziroma financiranja vlade in dviga zgornje meje državnega zadolževanja, ki je Ameriko in z njo svetovno gospodarstvo znova pripeljal na rob denarnega prepada. Glasno krilo senatorjev in kongresnikov, ki ga podpira gibanje čajank, je brezplodno in skoraj do zadnjega vztrajalo, da se dvig zadolževanja poveže z odvzemom sredstev za Obamovo zdravstveno reformo, čeprav je bilo jasno, da se ta račun ne bo izšel. Na čelu teh prizadevanj je bil republikanski teksaški senator Ted Cruz.

Ted Cruz širši javnosti ni poznan. Star je 42 let in je iz Teksasa. Ne sodi med senatne prvokategornike, ampak med politične mlečnozobce. V senatu je vsega slabih deset mesecev, potem ko je lani v Teksasu uprizoril eno najbolj presenetljivih zmag, ko je na predvolitvah porazil favorita strankinega vodstva za republikanskega senatorja. V teh tednih je dokazal, kako se je mogoče v politiki naglo izstreliti v središče dogajanja, sploh če ti ni preveč mar za posledice.

Svetoval Bushu, tudi v zvezi s Florido

Cruz se je rodil v Kanadi, kjer so starši delali v naftni industriji, in ima dvojno državljanstvo, a je avgusta napovedal, da se bo kanadskemu odrekel, kar je namig o možni predsedniški kandidaturi leta 2016. Na Princetonu je z odliko diplomiral iz mednarodnih odnosov, nato pa še iz prava na Harvardu. Delal je pri predsedniku vrhovnega sodišča Williamu Rehnquistu, in to kot prvi Američan hispanskega rodu – oče je s Kube, od koder je po zgodnjem mladostnem uporništvu proti Castrovemu režimu prebegnil pri osemnajstih letih. Po odvetniškem delu v zasebni praksi se je Cruz leta 1999 prvič izkusil z najvišjo politiko, ko je Georgeu W. Bushu med predvolilno tekmo svetoval o pravnih in drugih zadevah. Pomembno vlogo je odigral v znamenitem pravdanju pred vrhovnim sodiščem o izidu predsedniških volitev na Floridi leta 2000, ko je pomagal sestaviti ekipo odvetnikov in pisal osnutke zagovora pred vrhovnimi sodniki. Po Bushevi zmagi je delal v pravosodnem ministrstvu. Nato je bil do leta 2008 namestnik pravosodnega ministra Teksasa in pred vrhovnim sodiščem med drugim uspešno zagovarjal postavitev spomenika desetim božjim zapovedim v teksaškem kongresu. Uspešno je Teksas branil tudi v primeru, kjer je Mednarodno kazensko sodišče poskušalo odpreti preiskavo o obsodbi 51 na smrt obsojenih morilcev. Revija American Lawyer ga je razglasila za enega od petdesetih najboljših odvetnikov, starih do 45 let. Nato se je vrnil v zasebno prakso in se odločil za senatno kandidaturo, kjer je lani nanizal še en uspeh.

Četrti najdaljši govor v zgodovini senata

Mnogi v stranki bi si danes vsaj na podlagi javnih izjav želeli, da ga ne bi. Čeprav je senator, mu pripisujejo krivdo, da je podžigal kolege v predstavniškem domu, kjer imajo republikanci večino, da so kompromisnim predlogom o zadolževanju in proračunu dodajali amandmaje za razgradnjo Obamove zdravstvene reforme, ki je velikanski trn v peti konservativcev. To so počeli, čeprav je bilo jasno, da jim ne bo uspelo, saj je Obama že prej napovedal veto. In vendar je Cruz vztrajal in septembra v senatu zavlačeval iskanje kompromisa z govorom, dolgim 21 ur in devetnajst minut, ki je četrti najdaljši v zgodovini ameriškega senata. Med drugim je v govoru povedal pravljico in razglabljal o Ashtonu Kutcherju.

Zgodba se je s kompromisom končala v sredo, a problem spet le prelaga v prihodnost (povišano zadolževanje velja le do 7. februarja, financiranje vlade pa do 15. januarja) in je hudo škodovala republikancem. Ankete kažejo, da jim je podpora padla na zgodovinsko nizkih 24 odstotkov, večina jih obtožuje, da se igrajo z usodo Amerike, saj bi onemogočanje zadolževanja povzročilo velike gospodarske pretrese. Zato so na Cruza in somišljenike, ki so najbolj zavračali kompromis in ki naj bi šli predaleč, letele nenavadno ostre kritike iz ust vodstva republikancev, kakršne je redko slišati. »Vedel sem, da se bo končalo s katastrofo in končalo se je s katastrofo,« je rekel vplivni senator John McCain. Senator Lindsey Graham je cinično dejal, da »je podpora republikanski stranki padla, podpora Obamovi zdravstveni reformi je skrivnostno porasla, razen tega pa je položaj krasen«. In tako naprej.

Igra za svoj račun

Cruz – kot mnogi drugi politiki – je igral svojo igro. Pihal je na dušo desnemu krilu stranke in njene baze. Med privrženci gibanja čajank se mu je priljubljenost od julija povzpela s 47 odstotkov na 74 odstotkov podpore. Konservativna gibanja so navdušena, na njegov politični račun pritekajo dolarji. Očitno je zgodbo izkoristil za to, da se prelevi v enega vodilnih politikov v očeh konservativcev, kar po ugibanjih pelje v predsedniško kandidaturo leta 2016. A zaradi sedanjega početja bo imel tudi nemalo težav, saj se je zameril Wall Streetu, od koder prihajajo dolarji za kampanje, zameril se je sredinskim volilcem in vrhu stranke, ki odloča o podpori kandidatom.

Vendar bi bilo obsojanje zgolj Cruza za republikanski fiasko in za ameriško hojo po robu fiskalnega prepada le preveč. Velik del krivde nosi vodstvo stranke v kongresu, ki je ključno pripomoglo k zaprtju dela zvezne vlade s prvotnim zavračanjem političnih kompromisov, ki so jih na koncu vendarle morali pogoltniti. ZDA so že januarja letos stale pred fiskalnim breznom in se mu prav tako izognile v zadnjem trenutku, pa ni imel Cruz praktično nobene vloge, saj je v senatu sedel komaj štiri tedne. Republikanci so tisti, ki so se odločili iz zgornje meje zadolževanja pod Obamo delati politično problematiko, saj so mejo prej dvigali skoraj avtomatično. Zdaj so se spet igrali z ognjem in zgodil se jim je Cruz. Drugo vprašanje, ki ga odpira tokratni politični cirkus, je prihodnost republikancev, ki so vse večji ujetniki gibanja čajank in se vanj lahko celo prelevijo, če ne bodo našli dovolj močne struje, ki bi jih potegnila drugam. In na koncu – v pomislekih Cruza in z njim večine republikanskih somišljenikov je nekaj resnice: kako dolgo še lahko ZDA dvigajo prag zadolževanja? Res je, da republikanci na to opozarjajo iz čisto političnih razlogov, saj so bili pod Bushem pridno tiho, vendar je to dilema, ki je pred vso Ameriko in z njo pred vsem svetovnim gospodarstvom: je naraščanje zadolževanja brez vidnega konca res vzdržno, četudi gre za državo, ki ima v rokah svetovno trgovalno valuto in zato do skrajnih moči žene tiskarne denarja?