Oktobra smo tako ponovno spremljali politični boj, ki je spominjal na poletje leta 2011. Tudi takrat so odločitev o povišanju zgornje dovoljene meje zadolževanja – ta se v ZDA izraža v absolutni številki v ameriških dolarjih in ne, kot smo navajeni v Evropi, v deležu bruto domačega proizvoda – sprejeli v zadnjih dneh pred možnim razglasom bankrota. Neverjetna lahkomiselnost političnih igralcev je imela zgodovinske posledice, saj je ena od treh največjih bonitetnih agencij Standard & Poor's prvič in za zdaj edinkrat znižala bonitetno oceno ameriškim državnim obveznicam. Še pomembnejše, v podzavest številnih vlagateljev se je naselil dvom o resnični trdnosti ameriškega dolarja kot glavne svetovne valute ter o varnosti ameriških državnih obveznic in menic kot prvovrstnega vrednostnega papirja, ki imajo v svetovnem finančnem sistemu mnogo pomembnejšo vlogo, kot bi sodil nepoučeni opazovalec.
Še ostrejša igra obeh strank je potekala minuli mesec in še pred tednom dni so bile sprte strani daleč vsaka na svojem bregu. Nepopustljivost predsednika Baracka Obame in njegovih demokratov je predvsem na račun razkola v vrstah republikancev sicer prinesla nekaj dobrodošlih kratkoročnih političnih točk, vendar je hkrati svetovni finančni svet znova pripeljala na rob sistemske krize. Sodeč po gibanju vrednostnih papirjev so bili vlagatelji tokrat prepričani, da bo do dogovora na koncu prišlo, vendar lahko vseeno upamo, da se politične igre v dobrih treh mesecih, ko se izteče trenuten dogovor, ne ponovijo.
