Najpogostejše situacijske komedije imajo zelo redko srečen ali tragičen konec. Sumim, da to presega potrebe formata nanizank, da se vsak del konča na izhodiščni točki in da je časovna umeščenost posameznega dela nepomembna. Čeprav nespremenjeno izhodišče in ujetost loka zgodbe v posamezni del sodita med ključne razlike med nadaljevankami in nanizankami, je bistveno vprašanje zakaj je razlika sploh potrebna? Precej prepričljiv odgovor se mi zdi, da imamo v sitcomu opravka z užitkom ob tuji nesreči. Naj bo schadenfreude ali epikhairekakia sitcom brez tega občutka ne more delovati. Ker pa do likov v serijah ne čutimo izrednega sovraštva, temveč smo jim večinoma naklonjeni, mora biti tuja nesreča v serijah udomačena. Ne sme puščati posledic. Prijateljsko norčevanje iz nezgod namreč hitro postane neudobno, preden jo dopolni še zaskrbljenost, ko se izkaže, da je prijatelj med spodrsljajem utrpel poškodbo.
Ker je v sitcomih končni rezultat vseh nesreč, ki se lahko likom zvrstijo v eni epizodi, znan in ker vemo, da se z njimi ne bo nič zgodilo, lahko brezskrbno uživamo, se smejimo in malce pozabimo na naše vsakdanje težave in nezgode, ki se v primerjavi z njihovimi ne zdijo več tako grozne. A vendar se vsake toliko zgodi, da ob sitcomih preprosto ne moremo uživati. Včasih je občutek neudobja celo tako intenziven, da jih ne moremo več gledati. Ne vem, če se dogaja vam, a osebno imam največkrat težave, ko se likom pripetijo takšne ali drugačne nesreče v družabnem okolju. Problem, ki me muči v tem blogu, je, da se lahko nek drug lik znajde v popolnoma identični situaciji, pa mi zadeva ne bo prav nič mučna, morda bom celo počil od smeha. Zakaj v določenih primerih moj sicer močan schadenfreude preprosto izpuhti in ga zamenja izredno intenzivna empatija, čeprav dobro vem, da se bo zgodba vsakič končala v izhodiščni točki, brez posledic za glavnega lika?
Morda imam prav, morda se motim, zato naj se blog v prvi vrsti razume kot vprašanje tistim, ki vedo, vendar precej zabaven odgovor se zdi v smeri veččutne integracije oziroma slavne iluzije, ki uspe v predstavo našega telesa integrirati gumijasto roko. Eksperiment, ki ilustrira pojav, je precej preprost. Prostovoljec sede za mizo in eno od svojih rok vtakne v prostor, ki je skrit pred njegovim pogledom. Hkrati le malce stran od svoje prave roke vidi gumijasto. S pomočjo sočasnega stimuliranja roke in umetne roke (običajno s čopičem) se ustvari povezava med dražljaji, ki jih doživljamo vizualno in z dotikom. Ko je vez med občutki dotika in vizualnimi podatki vzpostavljena, prostovoljec umetno roko integrira v predstavo svojega lastnega telesa. Ta vez je lahko tako močna, da postanemo prepričani, da dražljaji, ki jih čutimo, izhajajo iz gumijaste roke. Da se ustrašimo, ko je umetna roka izpostavljena nevarnosti, je zgolj bonus. Še bolj zabaven je eksperiment, v katerem so namesto gumijaste roke uporabili roko nekega drugega prostovoljca in vzpostavili vez, nato pa je drugi prostovoljec pričel premikati prste, prvi pa je dobil občutek, kot da se premikajo njegovi.
Promiskuiteta naše zavesti in predstave telesa, ki se očitno zelo rada razširi na vse, kar se dovolj dobro sklada z našimi občutki, pričakovanji in načrti za delovanje ali celo integrira avtonomno delovanje nekoga drugega v predstave naših lastnih načrtov, razkrivajo še drugi primeri, kot je priljubljena anekdota (sicer vprašljive resničnosti), v kateri otrok stoji pred oknom, premika prste ter opazuje gibanje vej v vetru, misleč, da jih premika s svojo voljo. Še en eksperiment, tokrat z opremo za virtualno resničnost, razkriva, kako so posamezniki dobili občutek, kot da so se naselili v drugem telesu, tudi če je bil drugega spola. V teh eksperimentih opazovalec nosi posebna očala, skozi katera s pomočjo kamer vidi vse, kar vidi drugi posameznik ali lutka, pri tem pa dodatno podporo iluziji ponujajo čutni dražljaji, podobno kot v primeru gumijaste roke. Zelo podoben učinek doživijo tudi izjemno vživeti igralci video iger, ko, še najlažje v prvoosebnih streljačinah, pričnejo doživljati tesnobo in strah za življenje avatarja, kot da bi šlo za njih same.
Ne vem, če sta fenomena veččutne integracije in občutek sramu za televizijske like povezana, bi pa bilo vsekakor zanimivo, če bi bila, saj bi bile implikacije precej zabavne. Kot prvo se seveda postavlja vprašanje, zakaj občutimo sram, razočaranje, zaskrbljenost ali strah pri točno določenih likih, medtem ko pri drugih schadenfreude še vedno deluje? Če gre izključno za like, ki zasedajo osrednje mesto v serijah, ne glede na njihove lastnosti ali lastnosti stranskih likov, bi rekel, da je ključen kriterij našega vživljanja njihov osrednji položaj v zgodbi, iz česar bi hudomušno sklepal, da je ključna karakteristika, ki jo dojamemo zase, da se vse vrti okoli nas, da smo središče življenj vseh, ki jih srečujemo. Če se tako intenzivno poistovetimo tudi s stranskimi liki, ki so nam po izkušnjah, karakterno ali morda fizično zelo podobni, potlej je verjetno razlog podobnost. Če pa tako intenzivno sočustvujete z vsemi liki, potem ste verjetno zgolj boljši ljudje od mene in kapo dol.
Bolj zabavna je druga hipotetična implikacija. Je možno, da so občutki ogorčenja in jeze, ki jih občutimo ob nesrečah javnih osebnosti, kot so športniki, estradniki ali, recimo iz vrha glave, posamezni politiki, posledice tako globokega vživljanja, da njihovo bolečino in grožnje njihovim karieram občutimo kot grožnje sebi? Še več. Je morda možno, da podobno kot v primeru integracije premikanja tuje roke v svoje telo, to počnemo tudi v teh primerih? Je možno, da dejanja in odločitve politikov, s katerimi se še posebej poistovetimo, včasih, ne glede na njihovo vsebino, sprejmemo za svoje, ker smo se ujeli v iluzijo, da gre v resnici naše odločitve, ki so v našem interesu? Kot že rečeno, ne vem. Bi pa bilo zabavno.
P.S.: Tudi, če implikacije držijo, držijo seveda zgolj za druge. Nikdar za nas!