Svoje življenjske izkušnje delite z javnostjo. Se vam je težko osebno izpostavljati?

Ne. Paraplegiki smo ponosni na to, kar smo. Radi se približujemo ljudem, ki niso na vozičku, in smo ambiciozni. Tisti paraplegiki, ki smo poškodbe dobili med življenjem, nekje pri dvajsetih, tridesetih letih, ko smo že imeli kariero, smo kljub poškodbi in vozičku ostali ista oseba. Jasno je, da ima vsak ob prehodu iz hodečega v sedeč položaj psihološke težave. Zelo težko je. Doživljaš hude travme, a tisti, ki to zdrži, postane boljši človek. Vedno pravim, da kar te ne ubije, te okrepi. Zagotovo pa so tudi ljudje, ki tega ne zdržijo in se prepustijo apatičnosti. Veliko je odvisno od značaja in spleta okoliščin.

Je lahko v pomoč tudi košarka?

Ne samo v pomoč, lahko je ključnega pomena. Če si invalid na vozičku, si zelo izpostavljen različnim obolenjem, kar lahko preprečiš z rekreacijo. Z ukvarjanjem s športom si lahko enakovreden hodečim, če ne celo boljši od njih, saj se precej hodečih ljudi ne giblje veliko. Sam delam vsak dan, pri čemer mi najbolj pomaga šport, predvsem zato, ker mi da ogromno energije. Psihofizična kondicija je pri košarki zelo pomembna, košarka pa je tudi kolektivni in tekmovalni šport. Vsak lahko preizkusi svoje meje, za novega poškodovanca pa je pomembno, da pride med sebi enake, s katerimi lahko deli svoje občutke.

Na vozičku ste dvaindvajseto leto. Imate še težave s parkirnimi prostori?

Ko sem leta 1992 pristal na vozičku, je bil dostop do stavb z invalidskim vozičkom v Ljubljani in celotni Sloveniji zelo slab. V tem času so se naše razmere zelo spremenile, in to na boljše. Parkirnih prostorov za invalide je zdaj zadosti in so lepo označeni, ampak problem je v ljudeh, ki so nesramni, osorni in rečejo, da bodo na našem parkirnem prostoru samo pet minut, nato pa jih ni pol ure. Veseli me, da so za takšne prekrškarje povišali kazen. Če že drugače ne vidijo svojih napak, jih izuči vsaj udarec po žepu.

Imate kakšno posebno negativno izkušnjo?

Včasih so ljudje zelo agresivni, zato se skoraj počutiš ogroženega. Ljudje norijo iz minute v minuto in parkirajo na najbližjem parkirnem prostoru. Če je takšen vstal z levo nogo, potem je hitro prepir.

Pa so vsi takšni?

Ne, nikakor. Družba je zdaj bolj ozaveščena kot v preteklosti, saj ljudje vedo, da je oseba na vozičku povsem enakovredna drugim in da zmore premagati še več ovir kot hodeči. Včasih je bila invalidnost tabu tema. Ljudje so imeli strah, danes pa imajo drugačen, bolj normalen in sproščen pristop.

Kaj ni prav tako, da moramo ljudi ocenjevati na podlagi značaja in ne zunanjega videza?

Zagotovo. Saj je bilo tudi mene na začetku sram, ko sem pristal na vozičku, ampak to je proces, ki ga mora urediti vsak sam. Približno tri leta traja inkubacijska doba, ko postane jasno, kako se bo poškodovanec odzval. Pokaže se, ali bo znal iti naprej ali se bo predal. Toda ko ugotoviš, da gre življenje naprej in da lahko kljub vozičku še vedno kakovostno živiš, se ti dviguje tudi samopodoba. Takrat sploh ne opaziš, da te na ulici še kdo gleda.

Je huda stiska, ko pride do poškodbe?

Takoj na začetku je najpomembnejše, da najdeš oporo v družini. In seveda v sorodnikih ter prijateljih. Po poškodbi potrebuješ največ pomoči, saj pride do velikih sprememb v življenju. Spremenijo se partnerski odnos, prijateljski odnos… Največkrat popolnoma zamenjaš družbo. Denimo sam sem zamenjal tako družbo kot partnerico. A to je lahko tudi dobro.

Invalidi se menda radi pošalite, predvsem na svoj račun.

Drži. Veliko je črnega humorja. Denimo, ko prideš kot fazan v rehabilitacijski center Soča, te džomba (veteran, op. p.) takoj preizkuša s psihološkimi igricami. »Če ti rastejo dlake, potem boš shodil,« ti pravi. A nato seveda nikoli ne shodiš.

Je košarka najbolj priljubljen šport med invalidi?

Precej verjetno. Igra je zelo dinamična, pa tudi analiza gledanosti paraolimpijskih iger je razkrila, da so košarkarske tekme najzanimivejše za javnost. Denimo na lanskih igrah v Londonu so bile razprodane prav vse košarkarske tekme.

Kako je v Sloveniji z drugimi športi?

Število športov niha. Prihajajo novi, pa ugašajo, a vedno je od okoli dvanajst do štirinajst panog, ki jih podpira naša zveza.

Vozički za igranje košarke so malce drugačni. V čem se razlikujejo od navadnih?

Košarkarski vozički so lažji in kolesa so nagnjena navznoter. Takšna so zaradi lažjega obračanja, pa tudi roke so zaščitene pred udarci drugih vozičkov, saj se lahko kolesa zaletijo zgolj spodaj. Sedalo je lahko najvišje pri 53 centimetrih, v nasprotnem primeru ne smeš igrati. Spredaj sta še zaščita in preveza za noge, zadaj pa manjši kolešček, da ne moreš pasti nazaj. A ker pride do zaletavanj pri visokih hitrostih, lahko hitro padeš. Tudi salte sem že videl.

Koliko stane košarkarski voziček?

e moreš ga dobiti za manj kot dva tisoč evrov, lahko pa stane tudi do pet tisoč evrov. Odvisno od teže, kompaktnosti, materialov... To je precej velik zalogaj za nekoga, ki si mora prenoviti ter prilagoditi tudi stanovanje in avtomobil. Začetki so težki, a ko prideš zraven, ti pomagata Zveza paraplegikov Slovenije kot tudi Zveza za šport invalidov Slovenije. Zveza paraplegikov zagotavlja še brezplačno uporabo prostora, ki je prilagojen invalidskim vozičkom.

Kako razvita je košarka na vozičkih v svetu?

Slovenija je trenutno na 15. mestu v Evropi med 25 reprezentancami. Član slovenske reprezentance sem tudi sam, igram na položaju organizatorja igre. V svetovnem merilu so zelo dobri Kanadčani in Angleži, kar je rahlo nenavadno, ker nimajo dobre košarke hodečih, a med paraplegiki so zelo dominantni. Tukaj so še Avstralci, Italijani, Francozi, ki vsi spadajo v sam vrh, seveda so zraven tudi Američani.

Se lahko s košarko na vozičkih služi kruh?

Štirje Slovenci igrajo v tujini. Dva v Bosni in Hercegovini ter dva v Italiji. Zneski so lahko precej lepi. Mesečna plača se začne nekje pri 1500 evrov, lahko pa se povzpne vse do pet tisoč evrov, kolikor zaslužijo najboljši na svetu. Tega se sicer ne govori na glas, gre bolj za skrivnosti.

So omenjeni Slovenci odšli v tujino zgolj zaradi košarke?

Tako je. Odšli so zato, da bi zaslužili. Brez košarke ne bi šli v tujino. Pri nas so se vsega naučili in prišli v reprezentanco, nato pa so jih tuji klubi opazili na mednarodnih tekmovanjih.

Pri košarki hodečih je najbolj izpostavljena telesna značilnost višina. Kako je pri vas?

Naša košarka je specifična v enem pogledu – peterka na igrišču lahko na klubski ravni sestavlja največ 14,5 točke, na reprezentančni pa 14 točk. Vsak igralec mora imeti potrdilo, da ne more igrati hodeče košarke. Hkrati vsak igralec dobi določeno število točk glede na stopnjo invalidnosti. Če imaš poškodovano hrbtenjačo nad prsmi in imaš zelo slabo mobilnost, si označen z eno točko, kar je najmanj. Če imaš poškodbo nižje, nekje v višini popka, dobiš dve ali tri točke. Če si amputiranec okoli kolen ali gležnja, pa imaš štiri točke ali štiri točke in pol, kar je največ, saj so takšni igralce najbolj gibljivi in največkrat tudi najboljši. In ko se sestavi peterka, seštevek vseh igralcev ne sme preseči omejitve 14,5 točke.

Je potem težko sestaviti ekipo in začetno postavo?

Kar precej. Trener mora imeti v ekipi po dva igralca iz vsakega ranga, da lahko potem ustrezno določi postavo na igrišču. Če recimo igralec z vrednostjo štiri dobi pet osebnih napak, mora imeti na klopi enakovredno zamenjavo. Toda če dovoljeno mejo presežeš samo za pol točke, je tvoja ekipa takoj kaznovana s tehnično napako. Trener pa se lahko hitro zmoti pri sestavljanju ekipe, še posebno sredi tekme, ko so potrebne nenadne odločitve.

Omenili ste tehnično napako. Kakšna je raven sojenja?

Sodniki so posebej izšolani za našo košarko in dobro vedo, kdaj in kaj je prekršek. Seveda so zmotljivi, a to smo vsi.

Se kdaj skregate z njimi?

To pa zagotovo. Morate vedeti, da v Sloveniji igramo za sendvič in sok, zato se ti zamalo zdi, če sodnik dela očitne napake, na koncu pa te še ignorira. Še posebno, če gre za sodnika, ki ima bistveno manj življenjskih izkušenj.