Sto dvajset tisoč brezposelnih ljudi ima namreč potrdilo, ki dokazuje, da doma ne morejo uresničiti svojih želja, še kdo ve, koliko je prav takšnih, ki nimajo potrdila, in da ne pozabimo na še 20 tisoč tistih, ki so jih iz registra brezposelnih izbrisali proti njihovi volji, ker se niso držali nekih povsem arbitrarnih pravil, določenih bolj ali manj ravno zato, da lahko koga tudi izbrišejo. Vsi ti ljudje na razvlečen ponedeljkov večer tako čepijo pred televizijo, ker za kaj drugega nimajo ne volje ne denarja, in, nemalokrat v družbi še vsaj dveh vsaj toliko depresivnih generacij, poslušajo novice iz Slovenistana.

O direktorju državnega podjetja, ki je ugrabil državo in se proti njeni volji oklical za šefa. Direktor, ki smo mu pred časom podelili nagrado za posebne dosežke, je v času odprtega lova na črne in sive ekonomiste tedne in tedne delal brez pogodbe – in za to dobil tudi plačo! Zavrtelo se je kolesje inšpekcijskega nadzora, a je, glej ga zlomka, ugotovilo, da bo pogodba sklenjena vsak hip in da pravzaprav obstaja povsem logična razlaga, zakaj je še ni, zato sankcije zares niso potrebne. (20.000 ljudi, ki jih je zavod izbrisal, ker niso niti vedeli, da imajo tam neki sestanek, ob tem le zavzdihne in se presede.)

O generalnem tožilcu, ki se je odločil, da ima ob petkih pametnejše delo, kot je sedeti v pisarni. Zares, ždeti za pisalno mizo osem ur, z zakrnelimi okončinami in bolečo zadnjico, samo zato, da ugodiš birokratski pošasti, nikomur ni všeč in tudi sicer ustreza vsem kriterijem nesmiselnosti. Zato glasujemo za ukinitev te in podobnih neumnosti, a pod pogojem, da velja za vse, ne le za generalnega tožilca. (Ob tem zavzdihne vseh 150.000 brezposelnih, ki bi dali vse za zakrnele okončine in bolečo zadnjico, in z njimi tudi vsi zaposleni nesrečniki, ki tudi petke preživljajo prikovani na stol.)

O direktorici zavoda za zaposlovanje, ki je v svoje magistrsko delo prepisala ne eno, ne dve, ne tri, štiri ali pet, ampak dvanajst (!) strani iz neke seminarske naloge. Prva kadrovnica v državi, ki jo, ironično, bremeni tudi sum mobinga, zaradi tega ni odstopila. Tudi brez naziva magistrice ni ostala, saj je komisija ugotovila, da gospa čisto mogoče ni vedela, da se prepisovati ne sme. Ni vedela! (Kavč postaja premajhen, v sobi prevroče, prsti srbijo ob pogledu na bližnjo stekleno vazo.)

O nekdanjem ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki se je pred dnevi zapletel v neprijetno čivkanje s kolegom dvakratnim doktorjem, ki predava na Harvardu. Nekdanji minister, prav tako doktor, ki je kljub svoji mantri, da je trg alfa in omega tega sveta in posledično zaposlovanja, zaprosil in dobil polletno nadomestilo ministrske plače, je kolegu v ihti zabrusil: Zamerite mi pač, da vam kot minister nisem zrihtal profesure na pravni fakulteti. Ja, tako pač to gre. (Prsti že oklepajo hladno steklo.)

O mariborskem županu, ki je zrasel na pepelu kremiranega predhodnika, znanega po radarjih in zaposlovanju na podlagi geografskega (dupleškega) porekla. Aktualni župan ni nič manj kadrovsko inovativen, le da zdaj prednjačijo pomanjkljivo izobraženi ljudje iz – Miklavža. Slovenija je tako majhna, da je v dveh ali treh korakih vsak povezan z vsakim, bizarne odločitve, kot je denimo zaposlitev srednješolsko izobražene komunalke v urad prvega na občini, prepričljivo pojasni župan.

...

(Bam!)