Sandra Bullock se vrti okrog svoje osi v orbiti nad ekvatorjem in obupano kliče v mikrofon v svojem skafandru.
»Houston, ali me slišite?«
Na drugi strani ni nič. Tišina. Samo praznina vesolja in v sončnem vzhodu sijoča zemeljska krogla.
Z drugega konca vesolja jo kliče George Clooney, ki je izgubil stik z njo in z vesoljskim centrom Nase v Teksasu.
»Dr. Stone, me slišite?«
Dva sijajna igralca kličeta drug drugega v vesolju, kjer ju je niz naključij, eksplozij satelitov in nepripravljenosti pustil sama in nemočna. V težave ju je zapeljala visoka tehnologija v trenutku njenega triumfa. V prvem hipu vse deluje. Rakete letijo, komunikacijski sateliti povezujejo ves svet in vse znano vesolje, vesoljska postaja spokojno kroži okoli Zemlje, njuno plovilo je varno zavetje v hladu praznega prostora. Iz orbite, kjer kroži največ, kar je človeštvo sposobno zgraditi, in kjer je tehnološki napredek še vedno povezan z idejo boljšega življenja, je Zemlja res videti lepa in privlačna.
Potolčeni Avatar
V naslednjem hipu se vse sesuje. Eksplodira en satelit, njegove razbitine poškodujejo še enega in poletijo proti vesoljskemu plovilu Clooneyja in Bullockove. Ladje, ki je visoko nad Zemljo predstavljala edina trdna tla pod nogami, ni več. Vesolje spominja na pesem Toma Waitsa o plešoči Matildi, »kje je vse razbito in nihče ne govori angleško«. Krožita brez osišča, brez pomoči, brez Rdečega križa, ki bi ju potolažil. Tukaj ni gasilcev in tudi družine ne. Dva človeka brez vsake družbe, ki se lahko v temni noči in v brezupu zaneseta samo sama nase. Počasi se ujameta in začneta plezati nazaj proti Zemlji, ki se dolgo ne odziva na njune klice na pomoč. Spotoma morata kršiti nekaj zakonov fizike, izračunati smer od teleskopa Hubble do opuščene sovjetske vesoljske postaje, uporabiti gasilni aparat kot raketni motor in prebirati navodila za pilotiranje raket v kitajščini. Iz ostankov opuščenih vesoljskih programov si zgradita vesoljsko ladjo za polet domov. Otročarija.
Gravitacija pa je ob prihodu v kinodvorane najbolj gledan film vseh časov. Brez težav je po številu gledalcev v prvem tednu presegla Cameronov Avatar.
Ljubezen do preživetja v vesolju ne bi smela čuditi. Hollywood je instrument, skozi katerega Američani interpretirajo svojo družbo in svet okoli nje. Tega ne počnejo skozi resne eksistencialistične analize, kot je Vse je izgubljeno Roberta Redforda. Tudi velika drama o somalijskih piratih, ki jo je Paul Greengrass zgradil okoli Toma Hanksa kot ladijskega kapitana Philipsa. Woody Allen, ki je iz Cate Blanchett v Modrem jasminu naredil največjo dramsko igralko tega leta, v tej družbi ni imel nobenih možnosti. Njegova analiza uničujočih učinkov sesutja svetovnega finančnega sistema iz leta 2008 je subtilna in inteligentna, ampak ne seže dovolj do srca gledalca, da bi se identificiral. Tom Hanks je sijajen kapitan velike čezoceanske ladje, ki se strumno postavi proti piratom, ampak kdo se bo identificiral s kontejnerskim velikanom? Boj človeka s samim samo je v Vse izgubljeno monumentalen, Redford, kot bi ga sešili iz usnja, to pa je tudi vse. Sijajne zgodbe, ki bi se lahko zgodile vsakomur od nas.
»Houston, over and out«
Gravitacija se gleda, kot da se je zgodila nam. Problem preživetja, v katerem se znajdeta Sandra Bullock in George Clooney, je znan vsakomur, ki se je zadnjih pet let ukvarjal z načrti za prihodnost. Leta 2008 se je vase sesulo vesolje maksimalne stopnje varnosti in minimalne stopnje tveganja, v katerem je človeštvo živelo pol stoletja. Z nekaj potezami svetovnih finančnih institucij je to postal vsemir maksimalne stopnje tveganja in minimalne stopnje varnosti. Vsi instrumenti, ki so zbujali vtis, da ima družba varovalne mehanizme in mreže, ki naj preprečijo padec v temo, so zašli v krizo, nehali delovati ali postali nedostopni. Ponujena rešitev pa je neoliberalni trik, da mora vsak sam poskrbeti zase, ker živi v svetu, v katerem mu nihče ne bo ponudil pomoči, tudi če bi hotel. Preslikan v vesolje se ta nesrečni zaplet človeštva spremeni v sijajen film.
Na Zemlji Gravitacija doživi komičen konec. Kdor je te dni poslušal priti na spletne strani Nase, je tam dobil samo sporočilo, da zaradi prekinitve financiranja nič več ne deluje. Na telefon pa je odgovarjal avtomat, ki je z lakoničnim glasom sporočal, da v Houstonu ni več nikogar.
