Kot da mariborska nadškofija ni kriva za največji bankrot v zgodovini naše države in za verjetno največji finančni škandal v dvatisočletni zgodovini rimskokatoliške cerkve. Kot da ni izvrtala nekaj sto milijonov evrov velike luknje v bankah, ki jo bomo v naslednjih desetletjih prisilno krpali davkoplačevalci. Kot da zaradi njenega pohlepa in hazardiranja s tujim denarjem ni naprodaj velik del domačega gospodarstva, za svoje službe pa trepeta na tisoče zaposlenih. Nič več nas ne sme čuditi, da bankirji, ki so za cerkvenimi holdingi več let metali na desetine milijonov evrov, niso odgovarjali za svoja dejanja. Ravno nasprotno. »Kazen« za tiste, ki se niso upokojili in preostanka življenja ne uživajo v razkošnih dvorcih, so dobro plačane službe v drugih bankah. Tam – kot denimo nekdanji član uprave NLB Alojz Slavko Jamnik, ki se je preselil v Banko Celje – odločajo o prodaji istih naložb, ki so jih pred tem nespametno financirali.

Iz cerkvenega poslovnega omrežja je že »izginila« cela vrsta naložb. Ravno včeraj je bil domžalski Helios prodan avstrijskemu Ringu, katerega lastništvo vodi do praznih podjetij v Londonu, pred leti pa je (od koga drugega kot) od Zvona kupil družbo Niko iz Železnikov. Že leta 2010 je medvoška Papirnica Goričane po nizki ceni končala v rokah njenega direktorja, ki je (bil) dober prijatelj kardinala Franca Rodeta. Še prej jo je Cerkev finančno ožela in prek nje financirala večmilijonsko obnovo dvorca Goričane, v katerem je hotel svoj pokoj uživati Rode. Hkrati je nekdanji šef Zvona Dva Holdinga odigral eno glavnih vlog pri prevzemu Cetisa in »ugrabitvi« Zavoda za varstvo pri delu (ZVD), trenutno pa njegovi stranki še najbolje kaže pri nakupu Zvonove dobičkonosne družbe v BiH. Novega lastnika, domnevno iz cerkvenih krogov, dobiva tudi Mladinska knjiga Založba. Za Steklarno Rogaška, zapuščino finančne avanture umaknjenega nadškofa Antona Stresa v reševanje Zvonov, pa se mimo oči javnosti grebejo mešetarji brez lastnega denarja.

Kot najbolj sporno velja izpostaviti »privatizacijo« operaterja T2, nesojeno protiutež Telekomu Slovenije in osebni projekt Mirana Krambergerja, nečaka nekdanjega mariborskega nadškofa. Čeprav so banke in Zvon vanj vložili četrt milijarde evrov, jim ga je dobesedno pred nosom speljal Jurij Krč iz Gratela. Prve napake bank bi sicer lahko ocenili kot napake, a je bilo »naključij« pozneje enostavno preveč. NLB bo zato v primeru prodaje T2 prišla do le nekaj odstotkov kupnine, tudi sicer pa bodo zaradi naivne prijave terjatev banke izgubile skoraj 40 milijonov evrov. Če verjamete ali ne, v največjem slovenskem stečaju, tako po premoženju kot terjatvah, upniki z bankami na čelu že leto in pol sploh nimajo ne besede ne nadzora, saj jim upniškega odbora zaradi notranjih nesoglasij sploh ni uspelo oblikovati.

Krog je torej sklenjen in cerkvene interesne skupine si bodo očitno spet vzele tisto, za kar mislijo, da jim pripada – po naravi ali (kot zmagovalcem denacionalizacije) v naravi. Katarze vsaj do naslednjega udara iz Vatikana ne bo. Prej bomo spet priča neskončnemu kazanju s prstom na fantomske zarotnike proti slovenski cerkvi. Ta si v nasprotju s katoliško doktrino odpustke daje kar sama, in to brez trohice kesanja.