Nekaj pa je vendarle popolnoma jasno: za to je potreben čas. Človečnosti, v vseh njenih odtenkih, se je mogoče odpovedovati le s počasnim, postopnim pristajanjem na nižanje standardov, s komaj zaznavnim otopevanjem za krivice drugih, z zapiranjem v svoj mali svet »mojih« ali »naših« problemov in odvračanjem pogleda od »tujih«. Dokler ne oslepimo. Nekaj takega se nam dogaja tudi zdaj, med krizo, ki v marsičem spominja na dogajanja pred drugo svetovno vojno. Ampak recimo, da smo še na začetku in imamo še možnosti, da ubijanje kolektivne vesti ustavimo…

Dva dogodka iz prejšnjega tedna vsak po svoje demonstrirata omenjeno nevarno zniževanje standardov – v enem primeru so na udaru temeljne socialne pravice, v drugem svoboda govora. Kar v končni posledici itak vedno sovpade…

V Nedeljskem dnevniku je izšla zgodba o materi in petih otrocih, starih od pet do deset let, ki živijo v gozdu. Pod polivinilom. Na nekaj odejah na razmočeni zemlji, brez pipe, brez stranišča. Ob tabornem ognju… Socialne službe se menda trudijo, a rešitve zanje ne najdejo. Problem je namreč, se glasi uradno pojasnilo, da so tako revni, da ne bi zmogli niti plačila stroškov za stanovanje. Kaj hočemo, k'neda, tako pač je. Zato zjutraj mati zakuri ogenj, otroci se umijejo, pojedo in gredo v šolo; ravnatelj pravi, da so pridni, urejeni in da se znajo obnašati, je še pisalo v članku. A nekaj strokovnjakov za medijsko etiko je novinarjem, ki pripravljajo nove prispevke o nesrečni družini, svetovalo, naj izpustijo vse podatke, ki bi razkrili identiteto otrok, kajti »le tako se je mogoče izogniti njihovi stigmatizaciji in viktimizaciji«.

Ampak otroci bodo morda umrli, če ne naredim učinkovite zgodbe, je razmišljala novinarska kolegica. Če torej ne postavi pred kamero občinarjev in socialne delavke in če ljudje ne vidijo dečka, ki bo pred kamero s sijočimi očki rekel, da bodo kmalu lahko šli v čisto pravo stanovanje. (Čeprav ne bodo, ker stanovanja zanje ni.) In ima prav: če bo zgodba narejena po vseh pravilih, bo morda zdrsnila mimo pozornosti gledalcev, še preden se bo prispevek odvrtel do konca. Strokovnjaki imajo seveda tudi prav. Novinarski kodeks zapoveduje posebno obzirnost do otrok, strogo varovanje njihove zasebnosti pred medijskimi zlorabami… Ampak, s katerimi akademskimi načeli in profesionalno-etičnimi normami bomo učinkovito opravili z nadležno vestjo, če bo nekega jutra kakšen džoger zagledal pet majhnih trupelc…? Bo tragični zasuk v drami sploh še novica? Ali le še stvar krizne statistike? Bo tedaj dokončno utihnilo v levem prekatu naše družbene srčnosti?

Druga zgodba o nevarnem etično-socialnem otopevanju je vsaj na prvi pogled manj pretresljiva in bolj »akademska«. Delov novinar Borut Tavčar je bil na prvi stopnji obsojen na kazen 1965 evrov, ker da je s primerjavo z zloglasnim Fritzlom leta 2009 razžalil župana Jankovića. Če ne bo plačal, gre v zapor. Slovenija je namreč ena redkih evropskih držav, ki kazensko preganja dejanja zoper čast in dobro ime. Novinar si je v svojem komentarju »drznil« napisati tole: »'Vsi smo ena velika družina,' je o odnosu med mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v sklopu katerega delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo 'zlobno' namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« Sodnica, ki je novinarjev naklep utemeljila z besedami, da se je zavedal, da so očitki žaljivi, je po poročanju STA med drugim izjavila tole: »Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.« Uradne osebe torej neprimerne primerjave bolj bolijo kot nas, civilne nepomembneže.

Na eni strani imamo torej novinarja, ki v komentarju razkrije odnos podrejenih do župana; če kdo, potem podrejeni uporabljajo neprimerne primerjave. Na drugi strani imamo sodnico, ki meni, da je treba politike v demokraciji bolj ščititi od navadnih ljudi, in ji torej zelo verjetno še ni uspelo prebrati sodb evropskega sodišča za človekove pravice ali odločb slovenskega ustavnega sodišča, ki zadevajo svobodo govora. Če bi v roke vzela vsaj knjigo Meje svobode tiska, v kateri Rok Čeferin skozi številne sodbe analizira odnos ESČP do razžalitev politikov, bi lahko prebrala, da je meja svobode tiska v praksi odvisna tudi od tega, kdo je avtor neke izjave in zoper koga je ta naperjena. Novinarji, torej ljudje, ki v okviru svojega dela opozarjajo na dogodke, ki bi lahko pomenili grožnjo demokraciji in svobodi, imajo več svobode pri izražanju. Zato lahko izrekajo tudi sporočila, ki »žalijo, pretresajo ali motijo državo ali kateri koli del družbe«, politiki, še bolj pa organi državne oblasti, pa so »dolžni trpeti ostrejšo kritiko svojega ravnanja«. Ugotovila bi tudi, najbrž vsa zgrožena, da je ESČP, na primer, oprostilo novinarja, ki je zapisal, da »Haider ni nacist, ampak idiot« (nemško Trottel), ker je ta nekje izrekel kardinalno neumnost, da se imajo pravico sklicevati na svobodo izražanja le tisti, ki so se borili med vojno. Če pa bi vzela v roke še odločbe slovenskega ustavnega sodišča, bi lahko v več odločbah prebrala, da smejo biti besede, izrečene v okviru svobode izražanja, »grobe ali nevtralne, racionalne ali čustveno nabite, blage ali napadalne, koristne ali škodljive, pravilne ali napačne«. Tako pomembna je svoboda govora in tiska. Vsaj na višjih sodnih inštancah.

Še nekaj nazorno odslikavata oba primera: država se mnogo hitreje zgane, ko kdo po metaforičnem blatu povalja mogočneža (primerjave s Fritzlom so, da ne bo nesporazuma, neokusne in neprimerne). Povsem brezbrižno pa dopušča – brez sankcij za kogarkoli – da se po pravem blatu valjajo z vsemi mogočimi konvencijami zaščiteni otroci brez doma.

Da, kdo jim je kriv, če se ne pišejo Janković.