Država je to potrebo kljub krizi, zaradi katere v kulturi tako rada vidi požrešno potrošnico javnega denarja, načelno prepoznala. Julija letos je državni zbor soglasno sprejel 22 milijonov evrov težko resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, ki med prioritete postavlja tudi izdelavo novega temeljnega slovarja. Enega, ne dveh. Pričakovati je bilo torej, da bo smetana slovenske slovaropisne stroke priložnost zgrabila z obema rokama, se uskladila in vsem nam, slovenskim govorcem in govorkam, ponudila nov, čim bolj uporaben in razumljiv slovar, ki bo vsaj tako zanesljiv, kot je bil stari dobri SSKJ. To pričakovanje ima eno napako. Slovaropisni stroki sta, kot kaže, dve in ne ena.
Prva, pogojno rečeno, domuje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU (ISJ), druga v različnih javnih in zasebnih ustanovah; zavod Trojina, ki je edini objavil koncept novega slovarja, je le ena od njih. Poleg skrbi za slovenščino, leksikografskega znanja, visokih nazivov... obe strani druži tudi nič kaj akademski prezir. Prva, ki premore 50-letne izkušnje na področju slovaropisja, drugi očita (pre)skromne reference, podcenjevanje znanstveno zanesljivega slovaropisnega dela in precenjevanje možnosti novih tehnologij, ob tem pa še vprašljive zasebniško-javne povezave. Druga ne skopari z očitki, da ISJ svoj ograjeni vrtiček obdeluje z zarjavelimi orodji, za pridelek mastno zaračunava, ob tem pa vpije, da edini zna... Laiku se je seveda težko prebiti čez očitke, presoditi, kaj je resnica in kaj bitka za denar. Za kaj takega bi bil namreč potreben uvid v svetovne leksikografske trende in znanje o slovaropisnih metodah, tega pa premore le vrh stroke – avtorji očitkov, torej. Prav zato je tako težko z zanesljivostjo izluščiti, kdo komu v resnici ponuja roko sodelovanja, ki ga zahteva v sodobni »črkarski pravdi« vse bolj nemočni minister Grilc, in kdo bi morebiti rad koga le odrinil od korita z milijoni domačih in evropskih evrov. Pa četudi s plemenitimi nameni. Mlajši generaciji jezikoslovcev ob zaprtih vratih etabliranih inštitucij namreč res ne preostane drugega kot povezovanje in boj proti njim...
Kobilco, kočerjo, knjigomat in vedeja smo našli v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika, ki ga je lani izdal Znanstvenoraziskovalni center SAZU samo v knjižni obliki; 33 evrov stane komad. Zaslužkarji, vpijejo kritiki ISJ, slovar bi moral viseti na spletu, dostopen vsem, slovaropisni svet to že dolgo ve. Na spletu še bo, odgovarjajo na ISJ, a knjižna oblika je tista, ki zagotavlja trdnost in trajnost... in šteje največ. Gre torej tudi za razkol med dvema pogledoma na svet, na modernost in na potrebe jezikovnih »uporabnikov«? Ali zgolj za razprtije, ki ne bodo zbudile »Slovenšne cele«? Kdo bi vedel. Zagotovo pa jih bo vesela vlada. Tudi pri slovarjih bo lahko prihranila...