Nekateri kritiki opozarjajo, da mediji tako vztrajno kličejo po končanju vladne blokade, da bi se s tem »ohranila ta velikanska zaudarjajoča gora grabeža, pohlepa in korupcije, ki jo vodijo bankirska mafija in njeni politični lakaji na Capitol Hillu«. Tak jezik, nedvomno bolj ogorčen kot analitičen, mediji hitro odpišejo kot populističen. Tako imenovani populisti pa odgovarjajo, da so mediji vsi kupljeni in v rokah prav tiste bankirsko-politične mafije. To sta dva svetova, ki imata komaj še kaj skupnega. Opazovalci drugje po svetu so tako rekoč brez izjem zaskrbljeni. Prevladujoča ocena je, da se ameriški politiki neodgovorno poigravajo z usodo sveta. Svetovni sistem je namreč nastavljen tako, da velike odločitve, ki jih sprejemajo v New Yorku in Washingtonu, neposredno vplivajo na velik del preostalega sveta.

Kar me zanima tule, je ideološki in delno psihološki profil protagonistov blokade ameriške vlade. Obama in njegova vlada seveda ne želita blokade in predsednik sam je največkrat videti preveč oportunističen, da bi mu lahko pripisali zavezanost kaki ideologiji, in preveč šibek, da bi bil psihološko zanimiv. Zanimivi so njegovi nasprotniki. Eden med njimi je Newt Gingrich, ki mu je Financial Times pred dobrim tednom na mnenjski strani objavil komentar, v katerem elokventno prepričuje, da prav blokada vlade dokazuje, da ameriški politični sistem deluje.

So ljudje, ki radi mislijo v paradoksih. Politiki pa velikokrat posežejo po paradoksih, ko hočejo obraniti nevzdržno pozicijo. Obramba nevzdržne pozicije hitro in neizogibno pripelje do suspenza razmišljanja. Suspenz razmišljanja pomeni, da kdo razmišlja do določene meje, potem pa nič več. Znotraj določenega okvira je lahko inteligenten in prebrisan, potem pa luč njegovega razuma ugasne.

Tale Gingrich ne pozna samo zgodovine delovanja ameriške vlade. Z zadovoljstvom postreže s podatkom, da je bilo pod nekim demokratičnim predsednikom parlamenta kar dvanajst blokad vlade – in ni bilo nobene katastrofe. Tudi v času, ko je on vodil predstavniški dom, so bile blokade. Taki precedensi dokazujejo, da je to nekaj normalnega, pač del sistema. Ampak Gingrich pozna tudi širšo zgodovino, tudi zgodovino politične misli, in spozna se na politično teorijo. Skoraj bi lahko rekli: politik starega kova, čigar delovanje vodijo intelektualna načela, ki jih brani v javni razpravi.

Ampak struktura Gingrichevega razmišljanja je takšna, da gre prej za politično vero kot politično misel. Tako kot večina njegovih kolegov verjame v politično razodetje. Kakor ima naša sveta cerkev cerkvene očete, tako imajo Američani »Founding Fathers«, očete, ki so utemeljili njihovo državo. Taka očetovska avtoriteta je človeški približek božji in če se znaš nanjo prepričljivo sklicati, si nasprotnike prisilil k umiku in v molk.

Politični očetje so hoteli, da se vlado kdaj pa kdaj zablokira. Blokada nastopi, ko zakonodajna oblast obrzda izvršilno, kar je treba storiti, ko si izvršilna oblast vzame več svobode, kot ji gre. V ozadju slišimo Montesquieuja in teorijo o delitvi oblasti, kakršno so postavili v 18. stoletju, takrat, ko so živeli ameriški politični očetje. Ampak Gingrich hoče več od konstitucionalizma, hoče dramo. Na dolgo citira Addisonovo igro Cato. Ta avgustovska drama je bila najljubša Washingtonova, njena tema pa je bolj za svobodo proti diktaturi. Tako kot Addisonov rimski junak je tudi Gingrich pripravljen dati življenje za svobodo.

Politični očetje so vedeli, da je parlamentarni sistem korupten in se lahko izrodi v diktaturo. To jim je povedala dotedanja zgodovina angleškega parlamenta. Gingrich prikliče v spomin Cromwellovo diktaturo – tisti kratki republikanski intermezzo v zgodovini angleške kraljevine, ko je bilo korupcije manj kot ponavadi. A Gingrich tu ni ironičen. Utemeljitelji ameriške republike niso bili sovražni kraljevini. Nesprejemljivo zanje je bilo, da je angleški kralj, njihov zakoniti vladar, postavljal zakonske ovire pohlepu ameriških kolonistov. To, da je bil njihov pohlep oviran, sta bili zanje diktatura in korupcija. Zato so se uprli in tisti upor stilizirali v revolucijo. Otresli so se angleškega kralja in si izvolili svojega. Njihov sistem je replika angleške parlamentarne kraljevine.

Gingrich sam zapiše, da je ameriški predsednik začasni izvoljeni kralj. In ker je tako, poseže nazaj do napol mitičnega dogodka leta 1215, ko so angleški baroni na bojnem polju prisilili kralja v koncesije, ki so potem bile zapisane v Magni Charti. To je zanj precedens in model za zdajšnjo blokado ameriške vlade: če kralj hoče denar, mora priznati pravice baronom. Gingrichev namen je bil reči, da se mora kralj držati zakonov. Njegov dosežek je, da je ameriško vlado, predsednika in parlament, prikazal kot fevdalne barone, ki drug drugega izsiljujejo.

Gingrich je pravice, ki so jih ameriški politični očetje kot dediščino zapustili potomcem, našel v angleških fevdalnih bojih in v poznejšem negovanju kulta rimske svobode. Pravice, ki so jih uzakonili ameriški politični očetje, so imele bolj prozaično ozadje. Mnogi med tistimi gospodi so bili špekulanti z zemljišči. Niso si vzeli pravice imeti pravice – te so že imeli. Vzeli so si pravico podeljevati pravice. Pravice so podelili ameriškim Indijancem, da so si lahko zakonito prilastili njihovo zemljo. Kot nosilci pravic so prvotni prebivalci zemljo lahko prodali novim gospodarjem – zagotovo ne dražje, kot so jo slednji prodajali naprej.

Odgovori na Gingrichev tekst so opozarjali na to, kako problematično je njegovo sklicevanje na Magno Charto, kako vprašljivo je njegovo razumevanje Addisona in Montesquieuja in kako zastarel je ameriški politični sistem. Nihče pa se ni res začudil nad tem, da Gingrich in njemu podobni verjamejo, da lahko družba shaja brez vlade. Posledice takega destruktivnega anarhizma seveda plačujejo navadni ljudje, potisnjeni v položaj nemočnih opazovalcev zdrah med novo fevdalno gospodo.