Izvirni greh je bil storjen februarja 2007. 16. februarja, med četrto in šesto uro popoldne, se Jože C. povsem natančno spomni dne, ki je spalnico spremenil v polje tišine. Sedela sta takole za kuhinjsko mizo, on in tista simpatična študentka, ki se je predstavila kot Ana, popisovalka Ana. Razložila mu je, da bosta opravila popis nepremičnine, s pomočjo katerega bo geodetska uprava posodobila evidenco, morda, ampak res samo morda, pa bo ta evidenca nekoč podlaga za nekakšen davek. »A, gospod,« je zarotniško pogledala Jožeta C. študentka Ana izpod modnih naočnikov, »poglejte, kako dobro nam gre. In politika, saj to sami ziher najbolje veste, si ne bo upala ljudi dražiti z davkom.« Jože C. je modro prikimaval in kalkuliral: morda, ampak res samo morda, pa bom lažje dražje prodal stanovanje, če bo vrednost »po Gursu« višja... Jebelacesta, da je res, pa še sosed Franci bo debelo pogledal, ko bo videl, kako je moje stanovanje vredno več kot njegovo. To bo zavisten, cepec...

Medtem ko se je Jožetu risal zarotniški nasmešek na ustnicah in se je njegov pogled srečal s pogledom popisovalke Ane – bil je eden tistih pogledov, ko oba takoj vesta, kaj misli drugi, ali pa vsaj mislita, da vesta, kaj misli drugi, čeprav se oba motita – je vstopila žena. Polna ljubezni mu je zašepetala v uho: »Ne pozabi na davek, ne preveč izpostavljati kvalitet stanovanja in, bog te nima rad, molči o investicijah.« Ko bi vedela, da je Jože C. ne sliši več, da je že podlegel klicu siren zavisti, bi mu tam in takrat natočila voska v ušesa, tako pa je zaupala v zdravo pamet moža.

Takoj ko se je umaknila – ah, saj bo Jože sam zrihtal ta popis – je začelo iz Jožeta bruhati: nova okna, talno gretje, na vseh radiatorjih – novih, se razume – termostatski ventili, superhiter internet na optiki, IP-telefonija, HD-televizija, podometni splakovalnik z ekofunkcijo, vgrajeni števci za vodo, čeprav jih zakon še ne zahteva, nov parket v vseh sobah, prenovljena električna napeljava, javljalnik presežene koncentracije ogljikovega monoksida v kopalnici, kjer je tudi nov plinski grelnik... Za Jožeta C. ni bilo mej. Z vsakim navdušenim pogledom popisovalke Ane, ki si je vsake toliko s konico kazalca potiskala očala nekoliko višje, je navdušenje v Jožetu le še raslo. Bil je pripravljen razkriti tudi uporabo posebnih lepil in hidroizolacijske folije v kopalnici, a je Ana že zaprla mapo s popisnim listom, se Jožetu C. zahvalila za sodelovanje in otresala utrujeno desnico...

Nato je prišla jesen 2010 in veliko veselje Jožeta C., ki je v evidenci nepremičnin ugotovil, da je njegovo stanovanje vredno več kot sosedovo. Večkrat ga je na hodniku zbodel, da si lahko tistega svojega audija kar nekam vtakne, saj mu bo vrednost padala, medtem ko je njegovo stanovanje vredno kar 30 evrskih jurčkov več. Takrat so se tudi pojavile prve razpoke v sicer ljubečem odnosu z ženo, ki je slutila, da bo kriza prinesla nove davke.

Dokončno je počilo letos poleti, ko je postalo jasno, da davek na nepremičnine prihaja. Jože C. vse pogosteje spi na kavču v dnevni sobi z novimi okni in novim parketom, spanec pa mu kratijo spomini na 16. februar 2007. Od plače vsak mesec odrine na stran kakšen evro – da bo za davek, sosed pa, tako je slišal oni dan na sestanku hišnega sveta, kupuje novega audija.