Skalar pravi, da je to namerno povedal malce bolj teatralno, da bi bil kakšen učinek. »Vrtičke sem mislil v smislu, da promoviramo posamezne produkte, ne celote. Za lansko rekordno statistiko v turizmu so tako zaslužne promocijske aktivnosti države in turističnih delavcev kot tudi sam tok po inerciji. K rekordom prispevajo tuji gostje, obisk domačih upada. In če bodo turistična podjetja še naprej tako zadolžena, to dolgoročno ni vzdržno. Prej ali slej bo šlo navzdol. To, da se težko odločimo, kaj je naša usmeritev, kakšen fokus imamo, pa v Sloveniji ni le problem turizma. A s svojo kritiko nisem mislil nič slabega. Hotel sem povedati, da imamo sicer čudovite produkte v turizmu, razne molže krav, objemanje dreves..., nimamo pa celovite zgodbe. In če želimo Slovenijo resno spromovirati, jo moramo na ravni države, kajti še vedno se dogaja, da kdo ne ve, kaj je sploh Slovenija – država ali celo kakšen predmet. Veliko sem bil po svetu in vem, da nas ne poznajo.«

Kdo nas ne pozna; tudi v državah EU?

Nedavno so lovili nekega Slovenca na severu Nemčije in rečeno je bilo, da ga bodo ustavili, če ne prej, na meji. Nekateri Nemci očitno ne vedo, da je Slovenija v EU in da meje ni več. Ko to slišim, me je groza.

Vedno se pojavljajo očitki, zakaj ne da Slovenija več za promocijo države. Če bi lahko namenili 20 ali 30 milijonov evrov na leto, bi bilo lažje. Lahko bi imeli, kot Hrvati, velike promocijske akcije na CNN, Googlu. Nemci imajo BMW, Mercedes, a nihče ne ve, da je 30 odstotkov rezervnih delov v njihovih avtomobilih slovenskih. Mi nimamo prepoznavnih končnih blagovnih znamk. Še na najboljši poti so Akrapovičevi izpušni sistemi, s katerimi želi prodreti tudi v formulo 1, v zadnjem času je vse bolj prepoznaven Pipistrel, precej smo znani tudi prek športnikov, zato bomo v kratkem za promocijo Slovenije v tujini uporabili alpsko smučarko Tino Maze, da bi utrdili znamko I feel Slovenia. Spot že snemamo.

Tudi ekonomist Simon Mastnak je v Podčetrtku poudaril, da ima Ljubljanska borza najboljši računalniški sistem, a trgovanja na njej ni. Turističnim delavcem je zato navrgel: tudi vi lahko zgradite najboljši hotel, toda če ne boste razvijali destinacije, ne bo nihče prišel.

Mastnak je tudi opozoril, kakšen je denarni tok v turizmu. V zadnjih šest letih je bilo za slabo milijardo evrov vlaganj v turistično infrastrukturo, večinoma domačega kapitala, saj je tujega v turizmu izjemno malo. V zadnjem desetletju je bilo le 0,67 odstotka vseh tujih naložb v to panogo. Če izvzamemo še potovalne agencije, jih je vsega 0,37 odstotka. In piše se nam slabo, če vemo, da pri nas ni denarja za naložbe. Slovenska turistična podjetja so močno zadolžena. Samo lani so hoteli ustvarili 88 milijonov evrov izgube, njihova skupna izguba znaša že 255 milijonov. Denarni tok očitno ne pokriva naložb. Gospod Mastnak je ugotovil, da 80 odstotkov denarnega toka v hotelskih podjetjih dajejo samo za kredite. Kako naj bo potem turizem uspešna zgodba? Gospodarstvo sploh je že v hudi krizi, turizem mu bo sledil, če se ne bo nekaj spremenilo. Sreča pa je, da je malce manj občutljiv, ker ljudje načeloma vedno potujejo.

V Sloveniji ni tujih hotelskih verig; jih mi zavračamo ali oni ne marajo nas?

Tuje hotelske verige se zanimajo, prihajajo k nam, a dostikrat ugotavljajo, da je slovenski trg majhen, in odidejo na Hrvaško. Ko bodo, če bodo te verige nekoč tudi pri nas, bodo s seboj pripeljale svoje goste, ki potujejo po vsem svetu, in privabile ponudnike luksuznih storitev, kot so draguljarji. Ko namreč pridejo k nam Rusi ali Arabci, nimajo kaj kupiti. Več let sem živel v Istanbulu in vem, kako delujejo ti ljudje – žene zapravljajo, moški pa poležavajo ali pijejo. In če ni možnosti nakupov, kaj bodo pri nas?

Pred leti je nastal slogan I feel Slovenia, pod katerim naj bi se promovirala Slovenija kot država na vseh področjih. Kako je s tem v praksi?

V tujini je ta znamka zelo prepoznavna, torej je bila izbira dobra. Slovenci smo se z lipovim listom sicer bolj identificirali, ker je bila to nekakšna osamosvojitvena poteza, tujcem pa je sedanja znamka bolj všeč. Kdor pozna Slovenijo, načeloma pozna tudi znamko I feel, ki pa je bila vmes že tik pred tem, da jo ukinejo.

Zakaj se I feel Slovenia ne uporablja tudi v kulturi, gospodarstvu, zakaj ni tega napisa, denimo, na Gorenjevih hladilnikih?

Saj bi bil, a je nekaj časa zmotno veljalo, da gospodarstvo te znamke sploh ne sme uporabljati. V začetku se je uveljavila le v turizmu, odkar obstaja Spirit, jo uporabljamo v vseh sektorjih, na podjetniških sejmih... Tudi sam imam na obleki značko z napisom I feel Slovenia. Ne vem pa, ali jo imajo tudi vodilni ljudje v slovenski politiki. Če jo bodo nosili mnenjski voditelji, jim bodo sledili tudi vsi drugi.

Rakava rana Slovenije so tudi slabe letalske in cestne povezave, spodletel je poskus širitve ljubljanskega letališča. Je to slabo za slovenski turizem?

To je velik hendikep, a ne le za turizem. Letalske povezave so danes ključne. Veliko sem potoval po svetu in lahko zatrdim: če nimate osebnega stika z ljudmi, posla ne boste sklenili. Če se ne srečujete s partnerji, je vse zaman. Širitev letališča bi gotovo podprl, mora pa biti seveda naložba smotrna. Ali je bila, tega ne vem, ker nisem sodeloval pri tem. Vem samo to, da se je nekaj velikih holdingov iz tujine prijavilo za posel in da so zelo razočarani, ker se ni zgodilo nič. Slovenija bi se morala bolj odpreti tujim naložbam.

Se strinjate z oceno blejskega župana Janeza Fajfarja, da bodo tuji naložbeniki prišli kvečjemu iz skorumpiranih okolij, ki so nam najbolj primerljiva? »Pošten investitor se z enim barabinom tukaj ne bo pogovarjal. Vsi so se pri nas opekli,« je dejal.

Mislim, da je to malce prehuda izjava. Slovenci smo pošteni ljudje. Je pa res, da so se pri nas določeni investitorji opekli, denimo z zemljišči, toda to ni bil problem tujcev, ampak nas samih. Preden tuji investitor začne pri nas nekaj delati, mora praviloma imeti registrirano podjetje in kupljeno zemljišče, da sploh lahko sodeluje na javnih razpisih. Čez eno leto pa ugotovijo nejasna lastniška razmerja in vse skupaj propade. Tudi z zakonodajo so težave. Tujci pogrešajo večje olajšave, ki jih država Slovenija očitno še ne more dati. Morda smo prešibki, tudi finančno. V drugih državah tujemu investitorju zemljišče dajo praktično zastonj ali v poceni najem. Tri leta jim omogočijo, da plačujejo minimalne socialne prispevke. Slovenija je za tujce privlačna strateška lokacija, imamo pridno in izobraženo delovno silo, nimamo pa davčnih olajšav. Dobro je zgolj to, da imamo razmeroma nizek, 17-odstotni davek na dobiček. Švedska, na primer, ima 25-odstotnega.

Slovenski turistični delavci še nikoli niso bili tako enotni kot pri oceni, da je bila priključitev turizma agenciji Spirit povsem zgrešena poteza. Se strinjate?

Ali je bila priključitev STO k Spiritu prava poteza ali ne, bodo sodili drugi. Mi smo skušali vse sile usmeriti v dobro delo. Iskali smo sinergije, se trudili, da bi Slovenijo promovirali kot državo – tudi preostalo gospodarstvo, ne le turizem. Je pa učinke težko izmeriti v tako kratkem obdobju po ustanovitvi.

Ko vas je prejšnja vlada decembra lani imenovala za vršilca dolžnosti direktorja Spirita, je bilo rečeno, da bo vedejevstvo trajalo največ šest mesecev. Zdaj je mimo že skoraj eno leto... Februarja je bil objavljen javni razpis za direktorja, ste se prijavili nanj?

Prijavil sem se na razpis, in kolikor vem, nisem bil edini kandidat. Morda so mi vedejevstvo podaljšali prav zato, ker so tehtali, ali bo agencija Spirit obstala v sedanji obliki ali ne.

In kaj pomeni ukinitev Spirita za vaš položaj?

Ne vem. Čakam na nadaljnja navodila.

Delali ste v tekstilni industriji, avtomobilskem sektorju, ukvarjali ste se s prodajo fasadnih in strešnih elementov, slovenskim podjetjem ste pomagali prodirati na turški trg, zdaj ste na čelu Spirita. Kaj od tega vam je bilo najtežje in kaj najljubše?

Najljubše mi je bilo, tako poslovno kot tudi zasebno, v Istanbulu. V Turčijo sem vrsto let hodil že za Trimo Trebnje, kasneje sem postal ekonomski svetnik. Mislim, da sem bil tam precej uspešen. To je bilo najlepše obdobje mojega življenja. V Turčiji so se mi odprla nova obzorja, Slovenijo sem od tam videl malce drugačno, a sem kljub temu sprejel izziv na Spiritu.

Se vam zdi krivično, ker Turčija še vedno ni v EU?

Članstvo v Evropski uniji si gotovo zasluži. Evropa Turčijo malce podcenjuje. Če Turke še vedno sodimo po starih fordih in culah na njihovih strehah, je treba to preseči. To so zelo napredni in delavni ljudje. Evropa se boji predvsem njihove mlade in izobražene delovne sile, ki bi počasi konkurirala na trgu. Toda če pogledamo Romunijo in Bolgarijo, tamkajšnje razrite ceste in to primerjamo z razmerami v Turčiji, se vsak laik vpraša: le kdo si bolj zasluži članstvo v EU?